Kot je bilo omenjeno v članku, moški smo bolj naravnani na konkreten učinek oziroma koristnost. Npr. popravit streho cerkve ali pokosit travo okoli nje je bolj smiselno kot pa vedrit pri maši pod korom. Duhovnost pa je preveč dvoumna, z nejasnim učinkom, občutki krivde in nezadostnosti in to marsikoga odbija. Zato je lažje je živeti s "trgovino" v smislu "nisem svetnik, ampak za mojo župnijo naredim kar znam in zmorem" (in roko na srce, kake obnove cerkva niso mačji kašelj). Tak odnos pa ne vodi v izgradnjo živega občestva ampak osamitev in izgorelost. Soustvarjat skupnost/občestvo je za ženske nekaj naravnega, vendar je lahko moškemu tak način nekoliko tuj. Jezus je npr. veliko časa preživel v samoti. In menihi so že v etimologiji samotarji, saj izvirajo iz puščavnikov. Pa vendar so eventuelno oblikovali skupnosti. Nenazadnje, tudi Bog se ob Stvarjenju sveta prvič zamisli in premisli prav ob dejstvu, da je Adam sam.
Če hočemo moškega premaknit iz delovanja v materialnem delu občestva v duhovno mu je treba najprej pokazati, da je duhovnost konkretna in ne zgolj neka abstraktna teologija za ta brihtne v Rimu. Pokazati mu je treba, da obstaja način življenja, ki so ga živeli Jezusovi učenci in ni ta trgovinsko-religiozni odnos. Konkretna duhovnost, kjer ne živiš več zase, ampak (prek aktivnega odnosa z Jezusom) ustvarjalno živiš/umiraš za druge. To pa avtomatsko pride navzkriž z merili zunanjega sveta o uspešnem in učinkovitem moškem.
Pravite: "Če hočemo moškega premaknit iz delovanja v materialnem delu občestva v duhovno mu je treba najprej pokazati, da je duhovnost konkretna in ne zgolj neka abstraktna teologija za ta brihtne v Rimu. Pokazati mu je treba, da obstaja način življenja, ki so ga živeli Jezusovi učenci in ni ta trgovinsko-religiozni odnos. Konkretna duhovnost, kjer ne živiš več zase, ampak (prek aktivnega odnosa z Jezusom) ustvarjalno živiš/umiraš za druge. To pa avtomatsko pride navzkriž z merili zunanjega sveta o uspešnem in učinkovitem moškem."
Duhovnost mora biti vedno konkretna, tako kot mora ljubezen mora biti vedno konkretna. Vedno se mora odražati v realnosti vsakdanjega življenja - tako, da jo konkretno občuti tvoja žena, tvoji otroci, znanci, sosedje, sodelavci, ... Če ni, je res "zgolj neka abstraktna teologija za ta brihtne v Rimu", kot pravite.
Sam bi rekel naj posnemamo apostole in hodimo za Jezusom in postajamo Njegovi učenci. In res lepo poveste, da je konkretna duhovnost v tem, da ne "živiš le zase, ampak (prek aktivnega odnosa z Jezusom) ustvarjalno živiš/umiraš za druge." ZA začetek umiraš svojemu moškemu egoizmu. To se mora občutiti iz konkretnih DEJANJ ljubezni. In ne le besed.
Pravite, da "to avtomatsko pride navzkriž z merili zunanjega sveta o uspešnem in učinkovitem moškem". Normalno in prav je tako. Vse kar Jezus uči je namreč vedno v navzkrižju z merili zunanjega sveta. Vedno. A dedci zaplavamo proti toku, kajne?
Andrej, odličen zapis. Kar ne vem kako bi ti odgovoril. Vsekakor ne bom tako na široko, ker se moje mnenje vidi iz zapisanega.
1. Točno tako: "Odstotki so res drastično v prid ženskam. Meriti pa je treba tudi nominalno. Tudi število žensk v cerkvi se je zelo zelo zmanjšalo."
In tudi to je res: "Tako, kot dajo moški prioriteto rekreaciji, popivanju ipd., tudi ženske porabijo več časa za nohtke, kavice s prijateljicami ipd. kot za svoje otroke in moža."
Boga smo vrgli iz naših življenj in dejavnosti so se "poplitvile", ni več pogleda skozi prizmo svetega.
A upanje je. Kot sem zapisal na koncu članka: "Marsikje pa že zdaj opazim dobre zametke tistega, kar nekoč bo: množica osebno vernih moških, ki so osebno spoznali Jezusa, mu začeli slediti, se od njega učiti in to prenašajo naprej; množica moških, ki imajo dobre odnose v svojih družinah in družine dobro vodijo; množica moških, ki se dajo na razpolago za služenje v Cerkvi, ki dobro sodelujejo z duhovniki in počasi prevzemajo pomembne naloge v Cerkvi."
2. Praviš: "Moški pohodi so odlična stvar. Žal pa tja ne boš pridobil tistih, ki so najbolj "potrebni pomoči"."
Tisti, ki so najbolj potrebni pomoči ne pridejo nikamor in jih nikakor ne moreš zbezati "na plano". Nikamor. Človek pač mora stopiti na pot: "Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!" (Mt 7,7). Ni odrešenja brez, da naše privolitve ali kot je zapisal Sv. Avguštin: "Bog, ki te je ustvaril brez tebe, te ne bo rešil brez tebe."
Res je, moški pohodi niso primerni za čisto vse, so pa za mnoge, ki ŽE lahko in ki BI lahko - ob malo prizadevanja pri nabiranju kondicije. Na pohodih nikomur ni treba moliti rožnega venca vnaprej, če ne želi. In tudi vsakdo lahko moli ali pa tudi ne. Včasih pride tudi kakšen mož, ki je precej oddaljen in ni težav.
3. Praviš: "Tisti možje, ki jim zakon funkcionira, lahko podelijo svoje izkušnje s tistimi, ki imajo težave. Ampak odkrito, brez prisotnosti žensk in brez zlagane glorifikacije, ki je je v cerkvi preveč. Priznati si moramo, da še nismo v nebesih in da v vsakem zakonu ene stvari delujejo, druga pa pač ne. Učiti se moramo drug od drugega."
Tako je. Predvsem računam na može, ki si upajo biti ranljivi, ki si upajo priznati svojo nemoč pred Bogom in tudi pred ljudmi. Ki si upajo pričevati iz svojih stisk in iz ranljivosti. Kar nekaj jih je. Predvsem pa - kot opazim iz svojih izkušenj - mož potrebuje mentorja, moža, ki je hodil pot kakih 5 -10 let pred njim in je pripravljen podeliti izkušnje z drugim možem, ki je pripravljen slišati 'resnico iz ljubezni' (prim. Ef 4,15). Menim, da bi vsak mož moral imeti mentorja in tudi biti mentor drugim. Bom kmalu pisal o tem ...
4. Res je: "Ampak vedeti je treba, da smo različni in da nismo vsi tako pobožni, da bi vsak dan molili rožni venec." In tudi ni treba vsak dan moliti rožni venec. V bistvu bi bilo fino, če bi nenehoma molili kot pravi Pavel: "Neprenehoma molíte." (1 Tes 5,17). Da bi bilo ves dan v molitvi, v pogovoru z Bogom, v zavedanju Njegove prisotnosti.
Andrej, res hvala za vse zapisano. Veliko soli! Blagoslovljeno leto v katerega smo vstopili.
1. Odstotki so res drastično v prid ženskam. Meriti pa je treba tudi nominalno. Tudi število žensk v cerkvi se je zelo zelo zmanjšalo. Tako, kot dajo moški prioriteto rekreaciji, popivanju ipd., tudi ženske porabijo več časa za nohtke, kavice s prijateljicami ipd. kot za svoje otroke in moža.
2. Moški pohodi so odlična stvar. Žal pa tja ne boš pridobil tistih, ki so najbolj "potrebni pomoči". Osebno mi moški pohodi ne odgovarjajo (predolgi, nisem vajen moliti rožni venec naprej, tudi vseh teh posebnih molitvic ne poznam, ki so jih poznali ostali moški v tisti skupini, ko sem bil zraven). Poizkusil sem in to se mi zdi pomembno. Sam se dobro počutim v skupini za moške v župniji, kjer debatiramo samo moški. Predvsem se poslušamo! Vedno se nekaj novega naučim in to je meni pomembno. Ampak tudi ta oblika druženja ima samo omejen doseg. Ogromono je moških, ki so pozabili, kako se moli. Če se tam zmajde nek moški med samimi globoko vernimi moškimi, ki trdijo, da vsak dan skupaj z ženo in otroki molijo rožni venec, ga naslednjič zelo verjetno ne bo več. Strah ga je, da se bo osramotil, ker ne zna moliti, pa tudi precej tuje mu je to. Tega namreč ni imel doma. Da se bo skupnost okrepila, bo treba pripeljati tudi te. Mati Tereza ni šla samo v bolnišnico in tam skrbela za bolne. Šla je na ulico in tam našla ljudi, ki so potrebovali pomoč. Prepričan sem, da je danes "na ulici" veliko moških (tudi žensk), ki bi se pridružili. Je pa treba poiskati poti do njih. Tako kot ljudje danes ne pridejo v cekrev, se tudi sicer manj družijo (upad pri pevskih zborih, gasilcih in drugih društvih). Mediji, tehnologija in trgovina so močnejši ali pa bolj privlačni. Ljudje še nikoli niso imeli tako vrhunskih komunikacijskih orodij, a še nikoli niso tako slabo komunicirali. Ponovno se moramo naučiti pogovarjati in družiti. Tehnološki razvoj je šel hitreje, kot smo se ljudje bili sposobni prilagoditi novim razmeram.
3. Preskok iz totalno patriarhalnega sistema, ko je fotr nabutal otorke in ženo (in bil morda še car v očeh župnika, če je karkoli dobrega naredil za cerkev) v totalno feminističnega, ko se oče umika in popušča, da se žena ne bo ločila, če bo malo bolj ostro nastopil (vzgajal), je pustil posledice. Možje se morajo povsem na novo naučiti abecede obnašanja. Žal tega niso nikjer videli in tukaj vidim priložnost. Tisti možje, ki jim zakon funkcionira, lahko podelijo svoje izkušnje s tistimi, ki imajo težave. Ampak odkrito, brez prisotnosti žensk in brez zlagane glorifikacije, ki je je v cerkvi preveč. Priznati si moramo, da še nismo v nebesih in da v vsakem zakonu ene stvari delujejo, druga pa pače ne. Učiti se moramo drug od drugega.
4. Zelo se strinjam s tem stavkom "Menim da, ko bomo v Cerkev privabili moške, bomo pridobili cele družine. Takrat se bo začel preporod Cerkve." Ampak vedeti je treba, da smo različni in da nismo vsi tako pobožni, da bi vsak dan molili rožni venec. Tudi v tem pogledu mora cerkev narediti korak naprej in najti nove oblike. Tako kot je molitev pogovor z bogom, je tudi pogovor (poslušanje in deljenje misli z drugimi), lahko pogovor z bogom. Zagotovo pa ne samo to. Kot skupnost lahko rastemo samo na tej poglagi.
Ne spadam med najbolj pobožne kristijane (redno hodim k maši in ne v zadnjo vrsto) in vem, da se marikdo ne bo strinjal z mano. Vem pa, da smo za zdravo skupnost potrebni eni in drugi.
Krasno. ❤️🇸🇮
Kot je bilo omenjeno v članku, moški smo bolj naravnani na konkreten učinek oziroma koristnost. Npr. popravit streho cerkve ali pokosit travo okoli nje je bolj smiselno kot pa vedrit pri maši pod korom. Duhovnost pa je preveč dvoumna, z nejasnim učinkom, občutki krivde in nezadostnosti in to marsikoga odbija. Zato je lažje je živeti s "trgovino" v smislu "nisem svetnik, ampak za mojo župnijo naredim kar znam in zmorem" (in roko na srce, kake obnove cerkva niso mačji kašelj). Tak odnos pa ne vodi v izgradnjo živega občestva ampak osamitev in izgorelost. Soustvarjat skupnost/občestvo je za ženske nekaj naravnega, vendar je lahko moškemu tak način nekoliko tuj. Jezus je npr. veliko časa preživel v samoti. In menihi so že v etimologiji samotarji, saj izvirajo iz puščavnikov. Pa vendar so eventuelno oblikovali skupnosti. Nenazadnje, tudi Bog se ob Stvarjenju sveta prvič zamisli in premisli prav ob dejstvu, da je Adam sam.
Če hočemo moškega premaknit iz delovanja v materialnem delu občestva v duhovno mu je treba najprej pokazati, da je duhovnost konkretna in ne zgolj neka abstraktna teologija za ta brihtne v Rimu. Pokazati mu je treba, da obstaja način življenja, ki so ga živeli Jezusovi učenci in ni ta trgovinsko-religiozni odnos. Konkretna duhovnost, kjer ne živiš več zase, ampak (prek aktivnega odnosa z Jezusom) ustvarjalno živiš/umiraš za druge. To pa avtomatsko pride navzkriž z merili zunanjega sveta o uspešnem in učinkovitem moškem.
Martin, hvala za dober komentar.
Pravite: "Če hočemo moškega premaknit iz delovanja v materialnem delu občestva v duhovno mu je treba najprej pokazati, da je duhovnost konkretna in ne zgolj neka abstraktna teologija za ta brihtne v Rimu. Pokazati mu je treba, da obstaja način življenja, ki so ga živeli Jezusovi učenci in ni ta trgovinsko-religiozni odnos. Konkretna duhovnost, kjer ne živiš več zase, ampak (prek aktivnega odnosa z Jezusom) ustvarjalno živiš/umiraš za druge. To pa avtomatsko pride navzkriž z merili zunanjega sveta o uspešnem in učinkovitem moškem."
Duhovnost mora biti vedno konkretna, tako kot mora ljubezen mora biti vedno konkretna. Vedno se mora odražati v realnosti vsakdanjega življenja - tako, da jo konkretno občuti tvoja žena, tvoji otroci, znanci, sosedje, sodelavci, ... Če ni, je res "zgolj neka abstraktna teologija za ta brihtne v Rimu", kot pravite.
Sam bi rekel naj posnemamo apostole in hodimo za Jezusom in postajamo Njegovi učenci. In res lepo poveste, da je konkretna duhovnost v tem, da ne "živiš le zase, ampak (prek aktivnega odnosa z Jezusom) ustvarjalno živiš/umiraš za druge." ZA začetek umiraš svojemu moškemu egoizmu. To se mora občutiti iz konkretnih DEJANJ ljubezni. In ne le besed.
Pravite, da "to avtomatsko pride navzkriž z merili zunanjega sveta o uspešnem in učinkovitem moškem". Normalno in prav je tako. Vse kar Jezus uči je namreč vedno v navzkrižju z merili zunanjega sveta. Vedno. A dedci zaplavamo proti toku, kajne?
Pridige so tisto, kar moške najbolj pritegne pri bogoslužju.
Ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore je pri tem nenadkriljiv.
Že pred imenovanjem, je na Sveti gori pritegnil mnoge, tudi mene.
Andrej, odličen zapis. Kar ne vem kako bi ti odgovoril. Vsekakor ne bom tako na široko, ker se moje mnenje vidi iz zapisanega.
1. Točno tako: "Odstotki so res drastično v prid ženskam. Meriti pa je treba tudi nominalno. Tudi število žensk v cerkvi se je zelo zelo zmanjšalo."
In tudi to je res: "Tako, kot dajo moški prioriteto rekreaciji, popivanju ipd., tudi ženske porabijo več časa za nohtke, kavice s prijateljicami ipd. kot za svoje otroke in moža."
Boga smo vrgli iz naših življenj in dejavnosti so se "poplitvile", ni več pogleda skozi prizmo svetega.
A upanje je. Kot sem zapisal na koncu članka: "Marsikje pa že zdaj opazim dobre zametke tistega, kar nekoč bo: množica osebno vernih moških, ki so osebno spoznali Jezusa, mu začeli slediti, se od njega učiti in to prenašajo naprej; množica moških, ki imajo dobre odnose v svojih družinah in družine dobro vodijo; množica moških, ki se dajo na razpolago za služenje v Cerkvi, ki dobro sodelujejo z duhovniki in počasi prevzemajo pomembne naloge v Cerkvi."
2. Praviš: "Moški pohodi so odlična stvar. Žal pa tja ne boš pridobil tistih, ki so najbolj "potrebni pomoči"."
Tisti, ki so najbolj potrebni pomoči ne pridejo nikamor in jih nikakor ne moreš zbezati "na plano". Nikamor. Človek pač mora stopiti na pot: "Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!" (Mt 7,7). Ni odrešenja brez, da naše privolitve ali kot je zapisal Sv. Avguštin: "Bog, ki te je ustvaril brez tebe, te ne bo rešil brez tebe."
Res je, moški pohodi niso primerni za čisto vse, so pa za mnoge, ki ŽE lahko in ki BI lahko - ob malo prizadevanja pri nabiranju kondicije. Na pohodih nikomur ni treba moliti rožnega venca vnaprej, če ne želi. In tudi vsakdo lahko moli ali pa tudi ne. Včasih pride tudi kakšen mož, ki je precej oddaljen in ni težav.
3. Praviš: "Tisti možje, ki jim zakon funkcionira, lahko podelijo svoje izkušnje s tistimi, ki imajo težave. Ampak odkrito, brez prisotnosti žensk in brez zlagane glorifikacije, ki je je v cerkvi preveč. Priznati si moramo, da še nismo v nebesih in da v vsakem zakonu ene stvari delujejo, druga pa pač ne. Učiti se moramo drug od drugega."
Tako je. Predvsem računam na može, ki si upajo biti ranljivi, ki si upajo priznati svojo nemoč pred Bogom in tudi pred ljudmi. Ki si upajo pričevati iz svojih stisk in iz ranljivosti. Kar nekaj jih je. Predvsem pa - kot opazim iz svojih izkušenj - mož potrebuje mentorja, moža, ki je hodil pot kakih 5 -10 let pred njim in je pripravljen podeliti izkušnje z drugim možem, ki je pripravljen slišati 'resnico iz ljubezni' (prim. Ef 4,15). Menim, da bi vsak mož moral imeti mentorja in tudi biti mentor drugim. Bom kmalu pisal o tem ...
4. Res je: "Ampak vedeti je treba, da smo različni in da nismo vsi tako pobožni, da bi vsak dan molili rožni venec." In tudi ni treba vsak dan moliti rožni venec. V bistvu bi bilo fino, če bi nenehoma molili kot pravi Pavel: "Neprenehoma molíte." (1 Tes 5,17). Da bi bilo ves dan v molitvi, v pogovoru z Bogom, v zavedanju Njegove prisotnosti.
Andrej, res hvala za vse zapisano. Veliko soli! Blagoslovljeno leto v katerega smo vstopili.
Še nekaj mojih razmšljanj:
1. Odstotki so res drastično v prid ženskam. Meriti pa je treba tudi nominalno. Tudi število žensk v cerkvi se je zelo zelo zmanjšalo. Tako, kot dajo moški prioriteto rekreaciji, popivanju ipd., tudi ženske porabijo več časa za nohtke, kavice s prijateljicami ipd. kot za svoje otroke in moža.
2. Moški pohodi so odlična stvar. Žal pa tja ne boš pridobil tistih, ki so najbolj "potrebni pomoči". Osebno mi moški pohodi ne odgovarjajo (predolgi, nisem vajen moliti rožni venec naprej, tudi vseh teh posebnih molitvic ne poznam, ki so jih poznali ostali moški v tisti skupini, ko sem bil zraven). Poizkusil sem in to se mi zdi pomembno. Sam se dobro počutim v skupini za moške v župniji, kjer debatiramo samo moški. Predvsem se poslušamo! Vedno se nekaj novega naučim in to je meni pomembno. Ampak tudi ta oblika druženja ima samo omejen doseg. Ogromono je moških, ki so pozabili, kako se moli. Če se tam zmajde nek moški med samimi globoko vernimi moškimi, ki trdijo, da vsak dan skupaj z ženo in otroki molijo rožni venec, ga naslednjič zelo verjetno ne bo več. Strah ga je, da se bo osramotil, ker ne zna moliti, pa tudi precej tuje mu je to. Tega namreč ni imel doma. Da se bo skupnost okrepila, bo treba pripeljati tudi te. Mati Tereza ni šla samo v bolnišnico in tam skrbela za bolne. Šla je na ulico in tam našla ljudi, ki so potrebovali pomoč. Prepričan sem, da je danes "na ulici" veliko moških (tudi žensk), ki bi se pridružili. Je pa treba poiskati poti do njih. Tako kot ljudje danes ne pridejo v cekrev, se tudi sicer manj družijo (upad pri pevskih zborih, gasilcih in drugih društvih). Mediji, tehnologija in trgovina so močnejši ali pa bolj privlačni. Ljudje še nikoli niso imeli tako vrhunskih komunikacijskih orodij, a še nikoli niso tako slabo komunicirali. Ponovno se moramo naučiti pogovarjati in družiti. Tehnološki razvoj je šel hitreje, kot smo se ljudje bili sposobni prilagoditi novim razmeram.
3. Preskok iz totalno patriarhalnega sistema, ko je fotr nabutal otorke in ženo (in bil morda še car v očeh župnika, če je karkoli dobrega naredil za cerkev) v totalno feminističnega, ko se oče umika in popušča, da se žena ne bo ločila, če bo malo bolj ostro nastopil (vzgajal), je pustil posledice. Možje se morajo povsem na novo naučiti abecede obnašanja. Žal tega niso nikjer videli in tukaj vidim priložnost. Tisti možje, ki jim zakon funkcionira, lahko podelijo svoje izkušnje s tistimi, ki imajo težave. Ampak odkrito, brez prisotnosti žensk in brez zlagane glorifikacije, ki je je v cerkvi preveč. Priznati si moramo, da še nismo v nebesih in da v vsakem zakonu ene stvari delujejo, druga pa pače ne. Učiti se moramo drug od drugega.
4. Zelo se strinjam s tem stavkom "Menim da, ko bomo v Cerkev privabili moške, bomo pridobili cele družine. Takrat se bo začel preporod Cerkve." Ampak vedeti je treba, da smo različni in da nismo vsi tako pobožni, da bi vsak dan molili rožni venec. Tudi v tem pogledu mora cerkev narediti korak naprej in najti nove oblike. Tako kot je molitev pogovor z bogom, je tudi pogovor (poslušanje in deljenje misli z drugimi), lahko pogovor z bogom. Zagotovo pa ne samo to. Kot skupnost lahko rastemo samo na tej poglagi.
Ne spadam med najbolj pobožne kristijane (redno hodim k maši in ne v zadnjo vrsto) in vem, da se marikdo ne bo strinjal z mano. Vem pa, da smo za zdravo skupnost potrebni eni in drugi.