Prebujanje levov
Kako moški lahko spremenijo prihodnost slovenske Cerkve.
Ko pridem k maši ali kakšni dejavnosti – bodisi na ravni župnije, škofije ali celo Cerkve – so ženske vedno v večini. Ne le, da jih je več, tudi glasnejše so, dejavnejše in bolj pripravljene sodelovati.
Pred kratkim sem se udeležil biblijsko-sinodalnih duhovnih vaj, ki so bile res odlične in izjemno globoke. V skupini je bilo 59 žensk in le 19 moških. Po besedah organizatorjev je to še veliko, saj so večinoma prišli zaradi svojih žena, kar – po mojem – pomeni, da so bili motivirani bolj zaradi pobud žena kot iz lastne volje. Ko sem poslušal škofove jasne, prodorne in s Svetim Duhom prežete razlage, sem si želel, da bi jih slišali tudi drugi možje!
Podobno, v bistvu še slabšo sliko spremljam tudi drugje v Cerkvi. Zanima me, zakaj moški ne prihajajo k maši. Če pa že pridejo, običajno stojijo nekje zadaj pod korom, skoraj neopazni. Zakaj jih večkrat vidim bolj pri »hišniško-zidarskih« delih okoli cerkve, kot pa, da bi bili dejavni v duhovnem življenju?
Seveda ni nič narobe s tem, da so ženske zraven in dejavne. Težava je le v tem, da je moških tako malo, da ni ravnotežja. Zdi se, kot da moških Božje stvari ne zanimajo ali jih preprosto ne pritegnejo. Namesto da bi šli k maši ali sodelovali v cerkvenih dejavnostih, se ukvarjajo z opravili okrog hiše, rekreirajo ali pa – kar je še slabše – posedajo po lokalih ali doma pred televizijo. Ta nenavzočnost moških v Cerkvi je očitna in nas opozarja na globlje izzive, s katerimi se soočamo v naši kulturi.
Zanima me, zakaj moški ne prihajajo k maši. Če pa že pridejo, običajno stojijo nekje zadaj pod korom, skoraj neopazni.
Moški, ženska – drugačna tudi duhovno
Res je, da moški doživljamo duhovnost drugače kot ženske – bolj prek dejanj, konkretnih izzivov in ne toliko skozi tiho molitev ali poglobljene pogovore. Ženske imajo dar za osebno duhovnost in skrbno premišljevanje, moški pa potrebujemo nekaj bolj fizičnega, oprijemljivega, da bi se povezali z duhovnim svetom.
Nikakor ne iščem krivca v ženskah, vendar današnji fantje pogosto odraščajo skoraj izključno v ženskem okolju: doma mama, žal, pogosto sama, vzgojiteljica v vrtcu, učiteljica, katehistinja ... Morda vidi duhovnika, ki pa je pogosto oddaljen ali pa tudi on uporablja »milo, žensko-zvenečo-pomaziljeno« govorico. Tako fant ne vidi moškega, ki bi bil dejaven vernik, ki bi molil, živel zakramentalno življenje, bral Božjo besedo in jemal Boga resno. Če pa oče vendarle je v družini, versko vzgojo prepušča ženi. Fant tako hitro dobi vtis, da je vera nekaj, s čimer se ukvarjajo samo ženske. To pa vodi v še večjo odsotnost moških v Cerkvi.
Če je oče zvest duhovnik v svoj družini, vstopi tudi v preroško službo, da se mu zgodi »beseda Gospodova rekoč« in tako v družino prinaša glas Boga – z zgledom in tudi z besedo.
Raziskave (vir) kažejo: če oba – mama in oče – hodita v cerkev, bo 33 % otrok postalo rednih obiskovalcev cerkve. Če v cerkev hodi samo mati, bo le 2 % otrok zraslo v redne obiskovalce cerkve, 37 % jih bo cerkev obiskovalo občasno, medtem ko bo 60 % otrok cerkev popolnoma zapustilo. Če je aktiven oče, mama pa ne, se – zanimivo – številka še poveča. Pri aktivnem očetu in občasno aktivni mami se ta številka poveča na 38 % in – popolnoma nelogično, številka naraste na 44 %, ko otroke v cerkev vodi samo oče. Očitno ima očetova navzočnost močan vpliv na versko življenje odraslih otrok.
Še tole: moški se odzivamo na izzive. Priti k maši, tam obsedeti za 45 minut, se dolgočasiti in niti ne razumeti maše, ni noben izziv. Izzivi za nas so zunaj cerkvenega praga – tam, kjer se srečujemo z resničnim življenjem in resničnimi težavami.
Iz leva v mucka
Pisateljica Dorothy L. Sayers je takole zapisala: »Uspešno smo porezali kremplje Levu iz Judovega rodu (opomba: Jezusu Kristusu) in ga spremenili v udomačenega in milega hišnega mucka, primernega za blede kurate in pobožne starke.«
Podobno, kot smo naredili z Jezusom, smo v zadnjem stoletju »porezali kremplje« tudi moškemu, ga spremenili v »udomačenega in milega hišnega mucka«. Takega, ki naj raje nima moči, kot da bi svojo moč uporabil za dobro – žene, otrok, skupnosti.
Celo moškost sama je postala toksična, nezaželena in problematična, česar smo se navzeli tudi v Cerkvi.
Še tole je rekla Dorothy L. Sayers: “Naloga Cerkve ni, da prilagaja Kristusa ljudem, ampak da prilagaja ljudi Kristusu.”
Moški naj bi bil šibak, tih in raje bolj neopazen, nekje pod korom, daleč od pravega duhovnega delovanja. To je napačno prepričanje, ki ovira moške, da bi sprejeli svojo vlogo in postali močni stebri duhovnega življenja v svojih družinah in skupnosti.
»Ponucljivi« le za konkretno delo v župniji?
V župniji se moški pogosto pustimo »ponucati« za zelo konkretna opravila: zidava, košnja trave okrog cerkve, postavljanje jaslic, organizacija dogodkov. Pogosto pri tem tudi ostane.
Župnikom svetujem, da te fizične dejavnosti in tudi druge priložnosti izkoristijo za to, da moške povabijo na »globoko«, vsaj za korak bližje Bogu – z dobro katehezo. Z jasno, moško, direktno besedo, tudi ostro, če je treba, utemeljeno v Božji besedi in učenju Cerkve in brez moralističnega poučevanja v slogu »moral bi«, pač pa pričevalno iz svoje ranljivosti.
Zakaj v divjino?
Imam izkušnje organiziranja moških pohodov po divjini gozdov. Na teh enodnevnih ali petdnevnih pohodih možje med dolgo in naporno potjo resno molimo, prebiramo Božjo besedo, smo vsak dan pri maši in se pogovarjamo o moških temah, ki jih presojamo na »božji način«. Pogovori so jasni, direktni, možati, a izrečeni v ljubezni (prim. Kol 3,14). Opazil sem, da moški potrebujemo fizične napore – znojenje, utrujenost, bolečino, žejo, negotovost, celo nevarnost – da se v molitvi lahko obrnemo k Bogu in ga začnemo jemati resno.
Celo moškost sama je postala toksična, nezaželena in problematična, česar smo se navzeli tudi v Cerkvi.
Na teh pohodih može vodim v to, da bi vstopili v resno in redno molitev, v branje, premišljevanje in udejanjanje Božje besede, v resno zakramentalno življenje. Iz »muckov« bomo spet postali »levi«, a ne prej kot bomo moč začeli zajemati v Gospodu in ko si bomo nadeli celotno Božjo bojno opremo (prim. Ef 6,10-18). Verjamem, da bomo tako pridobljeno moč uporabljali v božje namene: v vsakodnevno umiranje moškemu egoizmu, v pogumno plavanje proti toku, v skrb in nego svoje lepotice = žene (prim. Ef 5,29), otrok in za služenje v Cerkvi. Ne za »mačistično« zapostavljanje žene, kot je bila pogosto navada v »dobrih starih časih«.
Oče kot duhovnik, prerok in kralj
V Cerkvi ne slišim dobre razlage o tem, kako naj možje v realnosti svojih družin živimo duhovniško, preroško in kraljevsko službo. Niti pri krstu otrok ne, sploh ne razumljivo in konkretno.
Predlagam, da se v Cerkvi večkrat izreče, da je oče tisti, ki je prvi duhovnik v svoji družini, da on prinaša daritve na oltar: da on prvi moli za ženo in otroke, se prvi zahvaljuje Bogu, da veruje tudi za svoje otroke, dokler so majhni, da pripravlja pot za odrešenje otrok. Vsak oče v družini kaže na podobo Boga, ki jo otroci ponesejo v življenje – lahko prav če Boga jemlje resno ali narobe če ga ne.
Če je oče zvest duhovnik v svoj družini, vstopi tudi v preroško službo, da se mu zgodi »beseda Gospodova rekoč« in tako v družino prinaša glas Boga – z zgledom in tudi z besedo.
Oče naj v kraljevski službi vlada svoji družini – ne kot tiran, pač pa kot Jezus – kot ljubeči in služeči voditelj (prim. Jn 13,12-16), ki varuje ženo in otroke ter daje življenje za njih (prim. Jn 10,11-14). Biti kralj za očeta pomeni, da stoji na čelu družine ter se vedno postavi med družino in vse udarce, ki bi prileteli vanjo.
Za zaključek nekaj optimizma
Menim da, ko bomo v Cerkev privabili moške, bomo pridobili cele družine. Takrat se bo začel preporod Cerkve.
Marsikje pa že zdaj opazim dobre zametke tistega, kar nekoč bo: množica osebno vernih moških, ki so osebno spoznali Jezusa, mu začeli slediti, se od njega učiti in to prenašajo naprej; množica moških, ki imajo dobre odnose v svojih družinah in družine dobro vodijo; množica moških, ki se dajo na razpolago za služenje v Cerkvi, ki dobro sodelujejo z duhovniki in počasi prevzemajo pomembne naloge v Cerkvi.
Vidim skupine za moške po župnijah, kjer si moški upajo biti ranljivi, grešni in pričevalni in si delijo izkušnje iz življenj.
Vidim žive skupnosti kot so Družina in Življenje, skupnost Emanuel, Eksodus 90, skupnost, ki se zbira na srečanjih Dotik Duha. V njih vidim množico moških, ki moli, slavi Boga, so polni Svetega Duha in jemljejo Boga resno.
Iz »muckov« bomo spet postali »levi«, a ne prej kot bomo moč začeli zajemati v Gospodu in ko si bomo nadeli celotno Božjo bojno opremo (prim. Ef 6,10-18). Verjamem, da bomo tako pridobljeno moč uporabljali v božje namene.
Vidim mladeniče v »katakombah«, ki resno iščejo pot do zrelega, odgovornega in svobodnega življenja, brez odvisnosti od pornografije ter aktivno delajo na tem, da postanejo ljubeči voditelji v svojih družinah in drugih okoljih.
Iz vseh teh skupnosti že izhajajo mladi možje – imenujem jih »danijeli« (prim. Dan 1-6), ki bodo izprosili milosti od Boga (Dan 2,18), ohranili vero v težkih okoliščinah (prim. Dan 3,19-30), ki iščejo Boga z vsem srce in se jim že daje najti (prim. Jer 29,13-14).
Pridruži je jim. Danes. Žena te bo pri tem podprla.
Članek je bil najprej objavljen v reviji Božje okolje, leto 49, št. 5/2024. Naroči odlično revijo. Močno priporočam.
Foto: Wirestock, Freepik (lev); Mélissa Dupont, Pixabay (maček), Aleš Čerin (na moškem pohodu, slika naslovnice Božjega okolja)
Andrej, odličen zapis. Kar ne vem kako bi ti odgovoril. Vsekakor ne bom tako na široko, ker se moje mnenje vidi iz zapisanega.
1. Točno tako: "Odstotki so res drastično v prid ženskam. Meriti pa je treba tudi nominalno. Tudi število žensk v cerkvi se je zelo zelo zmanjšalo."
In tudi to je res: "Tako, kot dajo moški prioriteto rekreaciji, popivanju ipd., tudi ženske porabijo več časa za nohtke, kavice s prijateljicami ipd. kot za svoje otroke in moža."
Boga smo vrgli iz naših življenj in dejavnosti so se "poplitvile", ni več pogleda skozi prizmo svetega.
A upanje je. Kot sem zapisal na koncu članka: "Marsikje pa že zdaj opazim dobre zametke tistega, kar nekoč bo: množica osebno vernih moških, ki so osebno spoznali Jezusa, mu začeli slediti, se od njega učiti in to prenašajo naprej; množica moških, ki imajo dobre odnose v svojih družinah in družine dobro vodijo; množica moških, ki se dajo na razpolago za služenje v Cerkvi, ki dobro sodelujejo z duhovniki in počasi prevzemajo pomembne naloge v Cerkvi."
2. Praviš: "Moški pohodi so odlična stvar. Žal pa tja ne boš pridobil tistih, ki so najbolj "potrebni pomoči"."
Tisti, ki so najbolj potrebni pomoči ne pridejo nikamor in jih nikakor ne moreš zbezati "na plano". Nikamor. Človek pač mora stopiti na pot: "Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!" (Mt 7,7). Ni odrešenja brez, da naše privolitve ali kot je zapisal Sv. Avguštin: "Bog, ki te je ustvaril brez tebe, te ne bo rešil brez tebe."
Res je, moški pohodi niso primerni za čisto vse, so pa za mnoge, ki ŽE lahko in ki BI lahko - ob malo prizadevanja pri nabiranju kondicije. Na pohodih nikomur ni treba moliti rožnega venca vnaprej, če ne želi. In tudi vsakdo lahko moli ali pa tudi ne. Včasih pride tudi kakšen mož, ki je precej oddaljen in ni težav.
3. Praviš: "Tisti možje, ki jim zakon funkcionira, lahko podelijo svoje izkušnje s tistimi, ki imajo težave. Ampak odkrito, brez prisotnosti žensk in brez zlagane glorifikacije, ki je je v cerkvi preveč. Priznati si moramo, da še nismo v nebesih in da v vsakem zakonu ene stvari delujejo, druga pa pač ne. Učiti se moramo drug od drugega."
Tako je. Predvsem računam na može, ki si upajo biti ranljivi, ki si upajo priznati svojo nemoč pred Bogom in tudi pred ljudmi. Ki si upajo pričevati iz svojih stisk in iz ranljivosti. Kar nekaj jih je. Predvsem pa - kot opazim iz svojih izkušenj - mož potrebuje mentorja, moža, ki je hodil pot kakih 5 -10 let pred njim in je pripravljen podeliti izkušnje z drugim možem, ki je pripravljen slišati 'resnico iz ljubezni' (prim. Ef 4,15). Menim, da bi vsak mož moral imeti mentorja in tudi biti mentor drugim. Bom kmalu pisal o tem ...
4. Res je: "Ampak vedeti je treba, da smo različni in da nismo vsi tako pobožni, da bi vsak dan molili rožni venec." In tudi ni treba vsak dan moliti rožni venec. V bistvu bi bilo fino, če bi nenehoma molili kot pravi Pavel: "Neprenehoma molíte." (1 Tes 5,17). Da bi bilo ves dan v molitvi, v pogovoru z Bogom, v zavedanju Njegove prisotnosti.
Andrej, res hvala za vse zapisano. Veliko soli! Blagoslovljeno leto v katerega smo vstopili.
Pridige so tisto, kar moške najbolj pritegne pri bogoslužju.
Ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore je pri tem nenadkriljiv.
Že pred imenovanjem, je na Sveti gori pritegnil mnoge, tudi mene.