Božja bojna oprema: Moč in zaščita za vsakodnevne duhovne boje
O duhovnih bojih, ki jih bijemo, proti komu jih bijemo, kje naj zajemamo moč in o opremi, ki nam jo Bog nudi. Na nas pa je, da si jo nadenemo.
Danes smo v Cerkvi brali zanimivo “vojaško besedilo” iz Pisma apostola Pavla Efežanom, ki govori o duhovnih bojih, proti komu jih bijemo, kje naj zajemamo moč in o bojni opremi, ki nam jo Bog nudi. Na nas pa bojno opremo poznamo, po njej sežemo in si jo nadenemo
Tole je priprava na kateheze za Moški pohod Borovnica - Slivnica - Rakek, 21. oktobra 2023, ki sem jo spravil v obliko članka (sled pohoda, če vas pot zamika). Več o Moških pohodih, ki jih organiziramo v okviru društva Družine in Življenja.
Božja beseda
Sicer pa zajemajte moč v Gospodu in sili njegove moči. Nadenite si celotno Božjo bojno opremo, da se boste mogli upirati hudičevim zvijačam. Kajti naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih. Zato sezite po vsej Božji bojni opremi, tako da se boste mogli ob hudem dnevu upreti, vse premagati in obstati. Stojte torej prepasani okoli ledij z resnico, oblečeni v oklep pravičnosti in z nogami, obutimi v pripravljenost za oznanjevanje evangelija miru. Predvsem pa vzemite ščit vere; z njim boste mogli pogasiti vse ognjene puščice hudega. Vzemite tudi čelado odrešenja in meč Duha, kar je Božja beseda. Ob vsaki priložnosti molíte v Duhu z vsakršnimi molitvami in prošnjami. V ta namen bedite z vso vztrajnostjo in molíte za vse svete. Molíte tudi zame, da mi bo dan govor, ko bom odpiral usta, tako da bom neustrašeno oznanil skrivnost evangelija, za katerega opravljam poslanstvo v verigah, in govoril o njem s srčnostjo, kakor je moja dolžnost. (Ef 6,10-20)
POMEMBNO: Naj povem, da nisem noben biblicist in da tole ni strokovno-eksegetska razlaga. Pišem le o tem, kako me Božja beseda nagovori in kar sem razbral ob prebiranju nekaterih virov.
Najprej navodilo kje zajemati moč, potem svarilo o resnosti duhovnega boja
Odlomek se začne z navodilom apostola Pavla, naj zajemamo moč v Gospodu in sili Njegove moči in naj ne črpamo moči le iz samega sebe, kot nam pogosto govori naša kultura. Situacija v družbi je resna, vedno je bila, a danes še bolj, ker smo kot družba zavrgli Boga. Ostali smo brez Božje bojne opreme.
Risba: Ema Barlič, dijakinja 3. letnika SŠOF
Pavel govori o bojni opremi, ki nam jo Bog daje, da bi vzdržali preizkušnje skušnjav in se uprli napadom zla. To ni le simbolični opis, temveč resnična oprema, ki ščiti naše srce, misli in duha ter nam daje moč, da ostajamo trdni v veri tudi v težkih trenutkih, ki jih v teh časih ni malo. In naš sovražnik ni le človek - iz krvi in mesa, pač pa zlohotne duhovne sile v nebeških področjih - hudič po domače (Ef 6,12).
Dani Siter: “Ne bojujemo se torej proti človeku (meso in kri), gre za duhovni boj. Torej ne moremo delovati "z ognjem in mečem", niti ne z lastnimi močmi ali z lastno modrostjo, pač pa z Božjim Duhom (To je Gospodova beseda Zerubabélu: ›Ne s silo in ne z močjo, temveč z mojim duhom,‹ govori Gospod nad vojskami. (Zah 4,6), kar pomeni, da moramo biti z Bogom (Svetim Duhom) "domači", moramo vedeti, kdo Bog je, kaj lahko od Njega pričakujemo.”
Vsi deli bojne opreme pripadajo Bogu in prihajajo od Njega - vse to so Božji darovi namenjeni ljudem za obrambo. Spoznajmo torej, kako nas lahko posamezni kosi te opreme varujejo in vodijo v vsakodnevnih duhovnih bojih.
Na nas pa je, da se zavedamo resnosti duhovnega boja, da Božjo opremo poznamo, po njej sežemo in si jo aktivno nadenemo, da jo - tudi pomembno - potem nosimo. Je torej na razpolago, a za njeno delovanje se zahteva našo odločitev in naša dejanja.
O bojni opremi
Pavel pravzaprav opiše opremo najbolje opremljenega vojaka tistega časa - rimskega vojaka. Ljudje so ga poznali, so si znali predstavljati njegovo opremo in so zato tudi lažje razumeli koncept Božje bojne opreme.
Vsi deli Božje bojne opreme razen meča Duha (Ef 6,17), so obrambne narave. Vsi so namenjeni temu, da nam pomagajo pri upiranju hudičevim zvijačam (prim. Ef 6,11).
Prav meč Duha, ki je Božja beseda je zelo pomemben v duhovnem boju - tudi Jezus ga je uporabljal. Moramo ga poznati, ga znati "vihteti" na duhovnem bojnem polju, kjer se vsak trenutek nahajamo - skratka, vsakodnevno brati Božjo besedo, premišljevati o njej, jo udejanjati in vedeli bomo kaj Bog zares pravi in kakšna je naša identiteta.
Pas resnice: Temelj za življenje v resnici
Pas rimskega vojaka v Pavlovih časih ni bil preprost usnjen trak, kot ga nosimo danes, da nam hlače ne padejo dol. Bil je debel, težak usnjeno-kovinski trak. S sprednjega dela je visel zaščitni del (za zaščito spolnih organov). Na njem je vojak nosil meč in drugo orožje. Na pas resnice je torej pritrjen meč Duha, ki je Božja beseda, povezuje torej resnico in Božjo besedo (prim. Jn 17,17).
Pas resnice je ključni del Božje bojne opreme, ki nas varuje v boju proti hudičevim lažem in prevaram. Brez poznavanja resnice smo ranljivi v smislu, da nas razburka vsak veter človeške zvijačnosti in pretkanosti, v blodnem zavajanju (prim. Ef 4,14). Jezus je pot, resnica in življenje (Jn 14,6) in samo po njem lahko pridemo do Boga. Zato je resnica v življenju kristjana izredno pomembna.
V praksi: Vsak dan si vzemimo nekaj časa, da v molitvi prosimo Boga, naj nam pokaže resnico o nas samih, o naših dejanjih in naših mislih. Na ta način čistimo svoje srce in misli, saj dovolimo Svetemu Duhu, da odstrani vse, kar ne izhaja iz Božje resnice. V vsakdanjih pogovorih se tudi trudimo govoriti resnico v ljubezni (Ef 4,15), kar ustvarja pristne odnose in gradi zaupanje.
Oklep pravičnosti: Zaščita srca pred grehom in zlom
Pravičnost je naša zaščita pred grehom in zlom, saj pomeni življenje v skladu z Božjo voljo in prizadevanje za čistost srca.
Da si lahko nadenemo oklep pravičnosti, moramo imeti najprej trdno nameščen pas resnice - priznati, da brez Njega ne moremo storiti ničesar (Jn 15,5). Nadenemo si ga tako, da pred vsem drugim iščemo Boga in njegovo pravičnost (prim. Mt 6,33), da smo navdušeni nad Njegovimi zapovedmi (prim. Ps 37,4) in da si želimo, da bi Njegove misli in Njegove poti postale tudi naše poti (prim. Iz 55,8).
Ko nam Bog razkrije področje, ki ga je treba spremeniti, ga ubogamo in mu dovolimo, da deluje v nas. A na točki, ko Bogu rečemo "ne", odpremo majhno razpoko v oklepu, skozi katero lahko priletijo hudičeve puščice hudega (prim. Ef 6,16).
Ko nosimo oklep pravičnosti, začnemo razvijati čistost srca, ki se kaže v dejanjih in počasi naše življenje postaja bolj skladno s Kristusovo podobo (Rim 8,29), postajajo naše odločitve pravičnejše (=bolj podobne Božjim) in te odločitve nas varujejo pred hudičevimi skušnjavami in prevarami.
V praksi: Oklep pravičnosti nam pomaga reči »ne« skušnjavam, ki bi nas oddaljile od Boga. Vsak dan prosimo Svetega Duha, naj nam pomaga ohranjati čistost misli in srca, da bi živeli v Božji pravičnosti.
Obuvalo pripravljenosti za oznanjanje evangelija: Trdnost in gotovost v duhovnem boju
Obuvalo pripravljenosti za oznanjevanje evangelija miru (Ef 6,15) nam omogoča, da hodimo po poti oznanjevanja evangelija z gotovostjo in vztrajnostjo.
Beseda pripravljenost pomeni stalno budnost. Vojak mora biti v stalni pripravljenosti za boj. Preučiti mora sovražnikovo strategijo, biti mora prepričan v svojo strategijo in imeti trdno postavljene noge, da se lahko ob napadih trdno obdrži tudi na “neravnih” tleh. Bojni čevlji rimskega vojaka so imeli v podplate zabite bodice, ki so mu pomagali ohranjati ravnotežje v boju. Vedel je, da če bi izgubil oporo in padel, ne bi bilo pomembno, kako odličen bi bil preostali oklep; sovražnik bi ga premagal.
Za oznanjevanje evangelija miru moramo biti pripravljeni, moramo živeti v zavedanju, da nas hudič nenehno napada, da okoliščine niso lahke ali kot pravi sv. Pavel, da naj oznanjamo v ugodnih in neugodnih okoliščinah (2 Tim 4,2).
Da bi se lahko branili pred gorečimi puščicami hudega (prim. Ef 6,16), moramo imeti zaupanje v identiteto Božjega otroka. Ko hudič napade z ognjenim izstrelkom dvoma, na primer: "Če bi te Bog resnično ljubil, tega ne bi dopustil," vkopljemo svojo obutev v teren Božje besede in odgovorimo - če vemo: "Pisano je: Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu, namreč njim, ki so bili poklicani po njegovem načrtu." (Rim 8,28).
Ko hudič od zadaj zabode z besedami: "Se spomniš, kaj si zadnjič storil?", se vkopljemo še globlje in odgovorimo: "Pisano je: Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen." (1 Jn 1,9).
Poleg tega, da “našpičena” obuvala omogočajo, da trdno stojimo na svojem mestu, je obuvalo namenjeni tudi gibanju. Bog od nas pričakuje, da gremo v napad in evangelij miru ponesemo tudi drugim. Oznanjevanje evangelija je eden od najboljših načinov, da ohranimo svojo trdno oporo. Bog ve, da ko smo dejavni pri govorjenju o Njem drugim, ne le da napadamo hudičevo ozemlje, ampak se s svojimi čevlji še globlje zakopljemo v resnico in nas bo veliko težje podreti.
V praksi: Obuvalo pripravljenosti za oznanjanje evangelija miru nas vabi, da se vsak dan zavestno odločimo za oznanjanje evangelija in da se na to pripravljamo. Obenem pa ne dovolimo, da bi nas pretresi ali konflikti spravili iz ravnovesja. Prosimo Boga, da nam pomaga ohraniti pripravljenost za oznanjanje v ugodnih in neugodnih okoliščinah (2 Tim 4,2). Tako veselo novico (=evangelij) prenesemo tudi na druge. Najprej na bližnje.
Ščit vere: Obramba pred dvomi in napadi
Takratni rimski ščit se je imenoval scutum. Ta ščit je bil velik kot vrata in je v celoti pokrival vojaka. Takšen ščit ni bil le ščitil vojaka, temveč ga je bilo mogoče uporabiti tudi za potiskanje nasprotnikov.
V skupinskem boju je lahko falanga vojakov postavila svoje ščite tako, da so okoli sebe oblikovali ohišje, imenovano testudo ("želva"). To je bilo še posebej koristno za zaščito pred puščicami, izstreljenimi z obzidij mest. Ščiti, ki so bili pogosto izdelani iz lesa in prekriti s kožo, so lahko mokri pogasili goreče puščice.
Jasno je, da je ščit za vojaka izjemno pomemben. Namenjen je temu, da ga je treba vzeti v roke v vseh okoliščinah. Je prva obramba pred sovražnikovim napadom.
Hudičevi napadi lahko povzročijo, da podvomimo v Boga. Vera pa nas spodbuja, da verjamemo v Boga. Je pa vera obstoj (ali temelj ali gotovost glede) resničnosti, v katere upamo, zagotovilo (ali dokaz ali razvidnost) stvari, ki jih ne vidimo. (Heb 11,1)
Skušnjavi podležemo, kadar verjamemo, da je tisto, kar nam ponuja skušnjava, boljše od tistega, kar je obljubil Bog. Vera je kot zaščitna pregrada med nami in hudičevimi načrti. Ko verjamemo Bogu in mu verjamemo na besedo, ostanemo utemeljeni v resnici, sovražnikove laži izgubijo svojo moč. Tako je vera naš ščit.
V praksi: Vsakokrat, ko nas zajame dvom ali strah, je to priložnost, da se v molitvi obrnemo na Boga in ga prosimo za okrepitev vere. Prosimo ga torej, naj nas opremi s ščitom, ki nas varuje pred vplivi dvoma in nas spomni, da smo njegovi ljubljeni otroci. Vera nas uči, da Bogu lahko vedno zaupamo, tudi kadar ne razumemo njegovega načrta.
Hvale, ker berete. Brezplačno se naročite na nove članke.
Čelada odrešenja: Zaščita uma in zavest o Božji ljubezni
Ko se vojak obleče za boj, je čelada zadnji del oklepa, ki si ga nadene. To je bilo zadnje dejanje pripravljenosti na boj. Čelada je bila ključnega pomena za preživetje, saj je ščitila možgane, “poveljniško postajo” telesa. Če bi bila glava močno poškodovana, bi bil preostali oklep le malo uporaben.
Zagotovilo o odrešenju je naša neprebojna obramba pred vsem, kar sovražnik vrže na nas. Zavedamo se, da je Božje odrešenje stalno in večno stanje, ki ga Njegovi otroci uživamo v sedanjosti. Zagotovilo o odrešenju je vsakodnevna zaščita pred našo grešno naravo, ki pogosto izhaja iz uma, ki ga hudič s sejanjem dvoma pogosto napada.
Zaradi moči križa, zaradi odrešenja, ki ga je prinesel Jezus Kristus, naš sovražnik hudič sicer nima več nobene moči nad nami. To hudič ve, vendar ve tudi, da večina Božjih otrok tega ne ve - ali pa vsaj ne živijo, kot da bi vedeli.
Naučiti se moramo, kako si nadeti čelado odrešenja , da se hudičevi “ognjeni izstrelki dvoma” ne bi ustavili v naših mislih, se zavrteli v spiralo dvoma in nas “vžgali” za zlo. S čelado odrešenja lahko vsakršno visokost, ki se dviga proti spoznanju Boga, in vsako misel podvržemo poslušnosti Kristusu." (2 Kor 10,5).
V praksi: Ko nas napadejo misli dvoma, se spomnimo, da je Bog naš rešitelj in da nas njegova ljubezen ohranja varne. Vsak dan si vzemimo čas, da obnovimo zavest o našem odrešenju. Odločimo se, da bomo svoje misli varovali pred pretiranim vplivom sveta in namesto tega razmišljali o stvareh, ki častijo Kristusa. In ga tudi častili.
Meč Duha: Moč Božje besede v boju
Meč je tako napadalno kot obrambno orožje, ki ga uporabljajo vojaki. Meče so uporabljali za zaščito pred napadom ali za napad na sovražnika, da bi ga premagali. V obeh primerih je bilo potrebno, da se je vojak usposobil za pravilno uporabo meča. Vsi krščanski vojaki potrebujemo usposabljanje, da bi znali pravilno ravnati z mečem Duha, kar je Božja beseda (Ef 6,17).
Meč, ki ga Pavel tukaj omenja, je Sveto pismo. Ker je vsak kristjan v duhovnem boju s hudičevimi in hudobnimi silami tega sveta, moramo poznati Božjo besedo in vedeti, kako pravilno ravnati z njo. Le tako bo učinkovita obramba pred zlom.
Tudi Bog svojo besedo imenuje meč (Božja beseda je namreč živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca. (Heb 4,12)). Tu je Božja beseda opisana kot živa in dejavna ter ostrejša od dvoreznega meča. Rimski meč je bil običajno narejen na tak način, da je rezal na obe strani. Simbolika učinkovitosti.
Več o tem, da je Božja beseda živa in dejavna (Heb 4,12).
Namen meča Duha - Svetega pisma - je, da nas naredi močne in sposobne, da se upremo zlobnim napadom našega sovražnika. Bolj ko poznamo in razumemo Božjo besedo, bolj bomo zmožni izpolnjevati Božjo voljo in učinkovitejši bomo v boju.
V praksi: Vzemimo si čas, da vsak dan beremo in premišljujemo Božjo besedo. Nama z ženo se obnese, da zjutraj 15 minut (včasih več) skupaj bereva dnevno Božjo besedo (=kar se v Cerkvi bere na današnji dan). Lahko s Hozana.si, priporočam pa Sveto pismo v knjižni obliki, da lahko podčrtuješ, dopisuješ. Potem si iz Besede med nami prebereva kratko razmišljanje, se malo pogovoriva in greva v dan z naloženo Božjo besedo. Potem pa opazuj za nazaj kako se življenje spreminja. Božja beseda namreč ne more, da ne bi delovala (glej prim. Iz 55,10-11).
Naučimo se tudi kakšno vrstico na pamet. Ko se srečujemo s skušnjavami ali izzivi, uporabimo svetopisemske vrstice. S tem krepimo svoj um in srce ter se zmoremo spopasti z vsemi ovirami, ki jih sovražnik postavlja na našo pot.
Zaključek: Pripravljeni za boj z duhovnim sovražnikom
Božja bojna oprema je popolna zaščita, ki nam omogoča, da stojimo trdni v veri in vztrajamo v boju z duhovnimi sovražniki. Pavel nas vabi, naj »vse naredimo, da bi se ob hudem dnevu mogli upreti, vse premagati in obstati« (Ef 6,13).
Risba: Ema Barlič, dijakinja 3. letnika SŠOF
Hudič: Danes o hudiču skoraj ne govorimo več, tudi v Cerkvi ne, in to je hudičeva velika ukana in dobra taktika. Kristjani bi se morali v boju proti hudiču izogibati dvema skrajnostma:(1)pretirano poudarjanje boja proti hudiču in izključevanje drugih pomembnih zadev, kot sta druženje z Bogom in poučevanje vernikov, (2) da živimo, kot da nimamo sovražnika in se brezskrbno potikamo po svetu, ne da bi se zavedali hudičevih zvijač. Ne smemo biti niti pretirano osredotočeni nanj, niti brezbrižni do njega. Nasprotno, ostati moramo pozorni in hkrati zakoreninjeni v Božjem razodetju. Tudi apostol Peter je opozoril vernike, naj ostanejo pozorni na hudiča: Trezni bodite in budni! Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl. Uprite se mu, trdni v veri. (1 Pt 5,8-9).
Hudič skuša Jezusa: Tudi Jezusa je hudič skušal v puščavi s pomočjo izkrivljanja Božje besede, na kar je Jezus odgovarjal z Božjo besedo (prim. Lk 4,1-13). Prav tako je kača izkrivila Božje naročilo in skušala Evo s pol-lažmi. Eva ni vedela, kaj je Bog v resnici rekel, Adam, ki je bil zraven, pa tudi ne, zato ni nič storil (1 Mz 3,1-7).
Pravičnost:
- Kompendij Katekizma Katoliške Cerkve (KKC) 381. Kaj je pravičnost? (KKC 1807, 1836): Pravičnost obstaja v stanovitni in trdni volji, da damo Bogu in bližnjim to, kar jim gre. Pravičnost do Boga se imenuje "krepost bogovdanosti".
- Katekizem Katoliške Cerkve pa v členu 1807 pravi: Pravičnost je nravna krepost, ki obstaja v stanovitni in trdni volji, da damo Bogu in bližnjemu, kar jima gre. Pravičnost do Boga se imenuje “krepost bogovdanosti” (ali bogoslužnosti, lat. religio). Pravičnost do ljudi nagiblje človeka, da spoštuje pravice vsakogar in vzpostavlja v človeških odnosih harmonijo, ki pospešuje poštenost (aequitas, pravšnost) glede oseb in skupnega blagra. Pravični človek, ki ga svete knjige pogosto omenjajo, se odlikuje po trajni ravnočrtnosti svojih misli in poštenosti v svojem razmerju do bližnjega. “Ne bodi pristranski z ubožcem in ne ugodljiv mogočnežu: pravično sodi svojega bližnjega!” (3 Mz 19,15). “Gospodarji, dajajte sužnjem, kar je pravično in pošteno, saj veste, da imate tudi vi gospodarja v nebesih” (Kol 4,1).
- Chat GPT, ko sem ga vprašal naj KKC 1807 razloži bolj “po domače”: “Pravičnost je lastnost, ki človeka nagiba k temu, da vedno želi dati vsakemu tisto, kar mu pripada, bodisi Bogu bodisi bližnjemu. Pravičnost do Boga pomeni, da mu izkazujemo spoštovanje, ki mu pripada, kar se pogosto izrazi skozi naše čaščenje in vero. Pravičnost do bližnjega pa pomeni, da spoštujemo pravice vsakega človeka in se trudimo za poštene odnose, ki prinašajo mir in dobro za vse. Pravičnega človeka označuje to, da razmišlja in ravna pošteno, brez naklonjenosti enemu ali drugemu. Sveto pismo nas opominja, naj sodimo pravično – da ne dajemo prednosti niti revnemu niti bogatemu, ampak da vedno ravnamo pošteno.”
- Škof Maksimilijan Matjaž je na duhovnih vajah v Kančevcih 2024, ko je razlagal Apostolska dela (tole: Tedaj je Peter spregovoril: »Zdaj v resnici razumem, da Bog ne gleda na osebo, temveč mu je v vsakem narodu všeč tisti, ki se ga boji in pravično ravna. (Apd 10,34-35) - takole dejal o pravičnem ravnanju: pravično ravna, kdor gleda na človeka kot nanj gleda Bog in tako ravna.
Evangelij: Beseda evangelij izhaja iz grške besede εὐαγγέλιον (euangelion) (=eu - dobro in izpeljanke iz angelos - sel, glasnik), kar pomeni “dobra novica” ali “veselo oznanilo”. Gre za oznanilo o Jezusovem življenju, smrti in vstajenju, ki predstavlja temelj krščanske vere. Namen evangelija je ljudem prinašati dobro novico o odrešenju in Božji ljubezni.