Ne morem, da ne bi
Ko te prime Sveti Duh, ne moreš, da ne bi. Oznanjal. Učenje, trpljenje, smrt in vstajenje našega Gospoda Jezusa Kristusa. In postal Njegov učenec. Ki dela Njegove učence.
POMEMBNO: Naj povem, da nisem noben biblicist in da tole ni strokovno-eksegetska razlaga. Pišem le o tem, kako me Božja beseda nagovori in kar sem razbral ob prebiranju nekaterih virov.
Navdušujejo me Apostolska dela. Morda zato, ker v njih tako živo zasije »ognjena« zgodba apostolov, ki so – vsaj tako se mi zdi – po enem samem dejanju Sv. Duha prešli iz apatije, malodušnosti in mlačnosti v gorečnost za oznanjevanje evangelija. Prav posebno me pretrese vrstica: »Ne moreva, da ne bi govorila o tem, kar sva videla in slišala.« (Apd 4,20)
Iz apatije v gorečnost
Tik preden je Jezus odšel v nebo, je učencem obljubil, da bo nadnje poslal Sv. Duha. Zapovedal jim je naj ostanejo v Jeruzalemu, naj počakajo na Očetovo obljubo in jim zagotovil, da bodo v nekaj dneh krščeni v Svetem Duhu (prim. Apd 1,4-5). Ne vem točno, a zdi se mi, da bi se takrat učenci najraje kar skrili ali pa zbežali.
Morda se niso zavedali, kakšno moč ima – kakšen »dinamit«1 – je Sv. Duh. Morda ga niso poznali, vanj verjeli ali pa ga še niso izkusili. Živeli so v svojih predstavah o Jezusu in ga celo spraševali, če bo zdaj končno obnovil izraelsko kraljestvo (prim. Apd 1,6). Tri leta so živeli z Njim, a so še vedno sanjali o zemeljskem kraljestvu, podobno kot se danes mnogi med nami sprašujejo ali bo Jezus obnovil Cerkev »kot je bila nekoč«. Jezus se ni odzval na ta pričakovanja, ampak jim je le povedal, kako bo: »Prejeli boste moč, ko bo Sv. Duh prišel nad vas, in boste moje priče.« (Apd 1,8)
Sv. Duha tudi danes mnogi ne poznajo ali nanj ne računajo, ker ga morda niso zares izkusili. Zdi se mi, da je Sv. Duh pravzaprav zanemarjena oseba Sv. Trojice.
Včasih bolj zaupamo v moč športnega duha kot v Sv. Duha. Spominjam se, kako je leta 1999 v Kijevu, v snežnem metežu, slovenska nogometna reprezentanca, precej slabša od nasprotnika, z veliko športnega duha dosegla izjemno zmago in se uvrstila na evropsko prvenstvo. Selektor Srečko Katanec je takrat izrekel znamenite besede: »Bog je!«
Od čakanja k delovanju
V nekaj dneh po Jezusovem vnebohodu je Sv. Duh res prišel. Kot glasen šum, kot silovit vihar, kot plameni. Vsak je bil napolnjen s Svetim Duhom (Apd 2,2-4). Tudi njihovo delovanje je bilo takojšnje. Šli so med ljudi, začeli oznanjati in Peter je bil med najbolj gorečimi. Ljudje so zaprepadeni spraševali, kaj naj storijo, se spreobračali, se dali krstiti in še oni so prejeli dar Sv. Duha. (Apd 2,37). V enem dnevu se je učencem pridružilo tri tisoč ljudi. Potem so, kot pravi poročilo, vztrajali v nauku apostolov, se povezali v občestvo, lomili kruh (evharistija) in molili. In vsak dan so se jim pridruževali novi (Apd 2,42-47).
Ko postavimo bistveno v središče življenja, sčasoma vse drugo dobi pravo mesto.
Ozaveščam, kako je šlo po vrsti: apatija, poslušnost v čakanju, napolnjenost s Sv. Duhom, eksplozija oznanjevanja, poziv k spreobrnjenju drugih, krst, Sv. Duh je prešel na druge, pridruževanje vernikov, nauk, občestvo, evharistija, molitev. Rezultat: 3000 novih vernikov v enem dnevu.
Eksplozija Svetega Duha
Sledi poročilo o ozdravljenju hromega berača in o Petrovem kerigmatičnem govoru 2 v templju (Apd 3,1-26). Nato Peter in Janez goreče govorita ljudstvu, pridružijo se velikaši in zaprejo ju za eno noč. Ljudje še vedno množično sprejemajo vero, pridruži se jim jih še dva tisoč (Apd 4,1-4).
Drugi dan se v Jeruzalemu zberejo vsi pomembneži, ter ju zaslišujejo: »Kako sta to naredila? S kakšno močjo? V čigavem imenu?«. Peter pa poln Sv. Duha: »V imenu Jezusa Kristusa Nazarečana.« (Apd 4,5-10) Preveč je bilo Duha in resnice, da bi voditelji to zmogli sprejeti. Najbrž je Peter govoril goreče in že na zunaj je bilo videti, da govori to, kar je osebno doživel. Duh, ki je v njem deloval z vso silo, je pač neukrotljiv, veje koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre in tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha (Jn 3,8).
Luka potem poroča o zanimivi podrobnosti, namreč, da so voditelji opazili, da sta pogumna, preprosta človeka, brez izobrazbe in – zame najbolj pomembno – da sta se družila z Jezusom (Apd 4,13). Se sprašujem, kako se to vidi na meni. Sledi prepoved oznanjanja, Peter in Janez pa – kot bi imela Jeremijev ogenj v kosteh, ki ga ne moreš ugasniti, četudi bi ga hotel (Jer 20,9) – odgovorita takole: »Ne moreva, da ne bi govorila o tem, kar sva videla in slišala.« (Apd 4,20)
Sv. Duha tudi danes mnogi ne poznajo ali nanj ne računajo, ker ga morda niso zares izkusili.
Potem »eksplozija Duha« kljub preganjanju še kar traja: znamenja, čudeži, ozdravljenja in rast števila vernikov (Apd 5,12-16), preganjanja apostolov (Apd 5,17-42) in mučeništvo Štefana (Apd 6,8-60), širjenje nauka preko dvorjana etiopske kraljice v Afriko (Apd 8,26-40), spreobrnjenje Savla v Pavla (Apd 9,1-19), delovanje Duha na rimskega stotnika Kornelija in množico zbrano pri njem (Apd 10,1-43), razlivanje Duha na pogane (Apd 10,44-48). V tem lahko vidimo, da so učenci napolnjeni s Sv. Duhom, v stanju ne moreš, da ne bi, v eni generaciji obrnili svet na glavo (Apd 17,6) in po sedmih generacijah se je vera razširila po celotnem tedanjem Rimskem imperiju.
Kje je danes Sveti Duh?
V prvih stoletjih se je vera širila bliskovito, danes pa opažamo upad vere v zahodnem svetu. Zakaj? Po moje je problem v »količini« Sv. Duha med nami. Morda zato, ker smo Sv. Duha »zaprli v steklenico« in mu ne damo, da bi zavel, kjer On hoče, ker imamo raje svoj način »delanja Cerkve«. Zdi se, da smo ga »odkljukali« v obred birme, ki nikakor ne sproži stanja ne moreš, da ne bi, pač pa povzroči odhod iz Cerkve. Ravno obratno kot po prvih binkoštih – namesto prihoda v Cerkev, odhod iz nje.
V prvih stoletjih se je vera širila bliskovito, danes pa opažamo upad vere v zahodnem svetu.
Kako danes »izpustiti Sv. Duha iz steklenice«? Rešitev vedno leži v mikrokozmosu osebne odločitve posameznika, da bo Boga jemal resno, kar se z zgledom prenese najprej – znotraj družine in v druge skupnosti.
Kaj pomeni jemati Boga resno?
Najprej to, da postavimo Boga v središče svojega življenja – da se kot Marija, sestra Marte, vsakodnevno usedemo k Jezusovim nogam in poslušamo njegovo besedo (Lk 10,39), kar je Jezus potrdil, ko je na pritoževanje Marte odgovoril, da le eno potrebno (Lk 10,42).
Ko postavimo bistveno v središče življenja, sčasoma vse drugo dobi pravo mesto. Tako se ne pustimo več zavêsti motnjam tega sveta. Svet nas bo sicer stalno vlekel stran od bistva, od Boga, pa tudi od zakonca, družine.
Mimogrede, unum est necessarium (eno je potrebno), je bilo škofovsko geslo našega svetniškega kandidata Friderika Barage. Morda je bil zato tako zelo goreč za Indijance, ker je pogosto sedel ob Jezusovih nogah.
Redno druženje z Jezusom vključuje vsakodnevno branje in premišljevanje Božje besede. V začetku morda le 15 minut na dan. Sčasoma boste ugotovili, da ne morete, da ne bi več časa posvetili Besedi. Jakob nas spodbuja naj postanemo uresničevalci besede in ne le poslušalci (Jak 1,22). Ko Božjo besedo ne le beremo in premišljujemo, ampak jo tudi udejanjamo, naša gorečnost raste.
Problem je v »količini« Sv. Duha med nami. Morda zato, ker smo Sv. Duha »zaprli v steklenico« in mu ne damo, da bi zavel, kjer On hoče, ker imamo raje svoj način »delanja Cerkve«.
Tudi sama Božja beseda ne more, da ne bi naredila tega, za kar jo je Bog poslal: »Kajti kakor pride dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja, ne da bi napojil zemljo, jo naredil rodovitno in brstečo, dal sejalcu seme in uživalcu kruh, takó bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne vrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, kar sem hotel, in uspela v tem, za kar sem jo poslal.« (Iz 55,10-11)
Redno druženje z Jezusom vključuje vsakodnevno branje in premišljevanje Božje besede.
Potem pa – predlagam – opazujte, kako Božja beseda deluje v vašem življenju. Vedno bolj se bo vaše življenje »naravnavalo v prav« in potem tudi vi ne morete, da ne bi – goreče oznanjali – podobno kot apostoli: s pričevanjem o tem kar ste videli in slišali (Apd 4,20) in z življenjem. Tudi če pride preganjanje.
Opažam, da že nekajletno vsakodnevno branje Božje besede »zakuri ogenj« v človeku ali kot pravi prerok: »Ali ni moja beseda kakor ogenj?« (Jer 23,29)
VPRAŠANJA ZA MOLITEV IN POGOVOR
1. Preberite Apd 1–4, podčrtajte vse omembe Sv. Duha in opazujte kako je Sv. Duh deloval? Zapišite.
2. Kaj v vas in kaj izven vas ugaša ogenj, da ne bi bili v stanju ne morem, da ne bi govoril o tem, kar sem videl in slišal (=kar je Jezus naredil v vašem življenju) (Apd 4,20)?
3. Preberite odlomek o Filipu in etiopskem evnuhu, »finančnem ministru« etiopske kraljice (Apd 8,26-40). Opazujte delovanje Filipa ter držo in ravnanje etiopskega »finančnega ministra«. Zjutraj v molitvi prosite za pripravljeno srce človeka, ki vam ga bo danes Bog pripeljal na pot in za Duha oznanjevanja pri sebi. V večernem eksamnu preverite svoje delovanje. Drugi dan ponovite.
Članek je bil najprej objavljen v reviji Bibličnega gibanja Božja beseda danes; November 2024.
Naroči si BREZPLAČNO revijo. Revija je sicer brezplačna, priporočajo pa, da s svojim darom pomagate pri kritju stroškov tiska in distribucije. Enkrat letno vam bodo poslali prošnjo za podporo.
Foto: AI generirana slika (veter), Aleš Čerin (iz Svetega pisma Jeruzalemska izdaja)
V Svetem pismu se beseda za moč, ki jo Sv. Duh prinaša, pogosto prevaja kot »dynamis«. Ta grški izraz pomeni moč, sposobnost, moč delovanja ali silo, še posebej v kontekstu delovanja Sv. Duha.
Kerigma, grški izraz za oznanjevanje veselega sporočila, je temelj evangelizacije, ki vabi k osebnemu srečanju z Jezusom in spreobrnjenju. Njeni glavni elementi so: Bog nas brezpogojno ljubi, človek je grešil in odpadel od Božje milosti, Jezus nas je odrešil s svojo smrtjo in vstajenjem. Odgovor na to sporočilo je vera, spreobrnjenje in zaupanje v Kristusa. Sveti Duh nas prenavlja in krepi, Kristus pa nas vključuje v občestvo Cerkve.
Komentar na FB dragega prijatelja kapucina Jara Kneževića, ki ga objavljam z njegovim dovoljenjem (13.12.2024):
"Sveti Duh nikakor ni zaprt v steklenico! Ostaja pa v globinah mnogih krščenih in hrepeni po tem, kdaj mu bomo dali dovoljenje, da prepoji vse naše misli, čutenja, telo, vse kar smo. Zelo dobro poje Tadej Vindiš v pesmi Čisto tvoji: "S teboj sem prepojen, deluj iz globin navzven." Ključ do življenja v Svetem Duhu, ki je pravo krščansko življenje, je v spuščanju v globino srca. Hudič nas - tudi v tem adventnem času - zadržuje na površju, da ne bi vstopili v srce, kjer Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci (Rim 8,16).
Res je, Aleš, da redno srečevanje z Gospodom po Božji besedi popolnoma spremeni življenje. Božja beseda je ostrejša kot meč in prodre v globino in (raz)ločuje dušo od duha (prim Heb 4,12). (Duševno je tu mišljeno kot zgolj človeško (ranjeno s sebičnostjo), duhovno pa Božje delovanje v nas.)
Vse se začne z odločitvijo, da si vzamemo pol ure dnevno - toliko pravijo duhovni učitelji, da najmanj potrebuje odrasel kristjan, če hoče preživeti v svetu kot kristjan - za prisluškovanje Gospodu - s pomočjo Božje besede ali kako drugače. To izgleda veliko, a sta le 2,3% dneva! Ostane nam 97,7% dneva za ostale stvari. In te pol ure spremeni življenje: postanemo verniki. To je tudi moja osebna izkušnja iz časa (1994) ko sem kot študent gozdarstva na pobudo dekleta hodil na Delavnice molitve in življenja. Tam sem začel res živeti z Bogom.
Učiti otroke, mlade, odrasle in jih spodbujati, da živijo iz globin. Sv. mati Terezija uči Preprosto pot: " Sad TIŠINE je molitev. Sad MOLITVE je vera. Sad VERE je ljubezen. Sad LJUBEZNI je služenje. Sad SLUŽENJA je mir."
VSE SE ZAČNE V TIŠINI Z GOSPODOM!"