Samo dve poti sta v življenju. Ni tretje.
O Psalmu 1, ki govori o dveh poteh v življenju. Eno Bog blagoslavlja, drugo ne. Zame ključni psalm.
Psalm 1 je bil za Psalmom 23 drugi psalm, ki sva se ga z ženo naučila na pamet. Govori o dveh poteh v duhovnem življenju človeka. Samo dveh. Kot da tretje ni. In o naravnih posledicah izbire vsake od teh poti.
Pogosto predlagam ljudem, da si preberejo Psalm 1 – pravzaprav naj ga preberejo večkrat, se ga naučijo na pamet in si ga tako vtisnejo v srce. Tudi tebi, dragi bralec, to predlagam. Na izbiro imaš dve poti. :)
Besedilo Psalma
Psalm 1 je izrek modrostnega tipa in postavlja nasproti srečo pravičnega in nesrečo krivičnega človeka (v opombi Jeruzalemski izdaji Svetega pisma1). Zanimivo, da podobno simboliko najdemo v preroku Jeremiju (Jer 17,5–8).
1 Blagor človeku, ki ne hodi po nasvetu krivičnih,
ne stopa na pot grešnikov
in ne poseda v družbi porogljivcev,
2 temveč se veseli v Gospodovi postavi
in premišljuje njegovo postavo podnevi in ponoči.
3 Tak je kakor drevo, zasajeno ob vodnih strugah,
ki daje svoj sad ob svojem času
in njegovo listje ne ovene;
vse, kar dela, uspeva.
4 Ni pa tako s krivičnimi,
temveč so kakor pleve, ki jih veter raznaša.
5 Zato krivični ne bodo obstali ob sodbi,
ne grešniki v zboru pravičnih.
6 Zakaj Gospod pozna pot pravičnih,
pot krivičnih pa vodi v pogubo.
(Slovenski standardni prevod – SSP)
Animiran pregled celotne Knjige psalmov: Njena literarna zasnova in potek misli. Knjiga psalmov je oblikovana kot molitvenik Božjega ljudstva, medtem ko čaka na Mesija in prihod njegovega kraljestva. (BibleProject)
Kako se bere psalme (BibleProject)?
Pravični in krivični kot ju razume Sveto pismo
Zdi se mi, da če hočemo psalm sploh razumeti, moramo najprej razumeti pojma pravični in krivični, kot ju razume Sveto pismo. Kajti kar naprej se pojavljata v tem psalmu (in tudi drugje v Svetem pismu).
Opažam, da je za razumevanje Božje besede koristno, če se potrudim in poiščem razlago kakšnega od pojmov, ki se v Svetem pismu pogosto pojavlja, a ga ne razumem. Pridigarjem predlagam, naj pred nedeljsko pridigo raziščejo kakšen tak pojem in ga v nedeljo razložijo vernikom. Vsako nedeljo naj razložijo največ en tak 'svet' pojem. In kdaj ponovijo.
Na kratko bi s pomočjo Katekizma Katoliške Cerkve rekel, da je pravičen tisti človek, ki živi v skladu z Božjo voljo, izpolnjuje njegove zapovedi in daje Bogu ter bližnjemu, kar jima gre2.
Pravičnost v Svetem pismu torej ni le ‘naša’, človeška poštenost ali etičnost, ampak je povezana z odnosom do Boga, - morda bolje - s pravo držo do Boga:
držo poslušnosti Bogu - recimo Izraelci so bili poklicani, da upoštevajo Božjo postavo3, in
držo zaupanja in vere v Boga - recimo Abraham je zaupal in veroval Bogu, da bosta s Saro pri skoraj sto letih spočela sina in da bo iz njega izšel velik narod4.
Pravičnost se potem kaže tudi kot pravi odnos do bližnjih - na primer kot pomoč ubogim in zatiranim - recimo kot je opisana dejavna ljubezen do bližnjega v evangeliju po Mateju ( Mt 25,35-40)5.
Pravični je torej tisti, ki živi v skladu s tem, kar Bog pričakuje od njega. Kako pa veš kaj Bog pričakuje od tebe? Vprašaš Ga v molitvi, preberi v Svetem pismu. Moli in beri.
Kdo pa je krivični? Krivični človek v Svetem pismu ni nujno nekdo, ki je le moralno slab, ampak predvsem nekdo, ki zavestno zavrača Boga, ne priznava njegove avtoritete (lepo opisano v Psalmu 106) in zato živi po svojih pravilih in si namesto Božjega reda postavlja svojega (primer iz Stare zaveze: vsak je delal, kakor je bilo prav v njegovih očeh7) in je zato nepravičen do bližnjih, jih izkorišča, laže, zatira (primer Iz 10,1-28).
Posledica krivičnosti je seveda greh, ki vodi v duhovno smrt in pogubo (primer Rim 6,239).
Razlaga Psalma 1
POMEMBNO: Naj povem, da nisem noben biblicist in da tole ni strokovno-eksegetska razlaga. Pišem le o tem, kako me Božja beseda nagovori in kar sem razbral ob prebiranju nekaterih virov.
1-2: Blagor človeku, ki ne hodi po nasvetu krivičnih, ne stopa na pot grešnikov in ne poseda v družbi porogljivcev, temveč se veseli v Gospodovi postavi in premišljuje njegovo postavo podnevi in ponoči.
Psalm se začne z besedo blagor10, kar pomeni srečen, blažen, blagoslovljen človek (izraža stanje notranje sreče in izpolnjenosti). Lahko bi kar po domače zapisali namesto blagor človeku kar dobro gre človeku.
Takoj na začetku pesnik da jasna navodila za doseganje blagra:
Ne hodi po nasvetu krivičnih11: Po domače, pazi kakšnim vplivom se pustiš izpostavljati. Vsem slabim vplivom se seveda ne moremo izogniti, lahko pa smo pozorni in aktivno ne rinemo v situacije, kjer bomo deležni slabih nasvetov, torej slabih vplivov na naše misli, ki se prelijejo v besede, besede v dejanja.
Ne stopaj na pot grešnikov: Ne poistoveti se z grešnim načinom življenja. Pravzaprav gre za opozorilo pred postopnim sprejemanjem načina življenja in vrednot grešnikov. Seveda je možno, da če že stopiš na grešno pot, da se pokesaš in da s te poti zaviješ na pravo. Ključno je, da prepoznaš, kje si, in se odločiš obrniti nazaj k Bogu.
Ne posedaj v družbi porogljivcev12: Ne druži se s tistimi, ki se norčujejo iz Boga. Skrbno izbiraj svojo družbo, ker postaneš sčasoma tak kot je tvoja družba.
Zdi se, kot da nas Psalm 1 v tem delu vabi naj premislimo v srcu koga poslušamo, s kom hodimo in s kom posedamo. Ste “med vrsticami” opazili postopnost v drži človeka v teh treh “ne-jih”, ki se jim je treba izogniti:
najprej gre le za hojo in poslušanje slabih nasvetov, kar vodi do
hoje po poteh grešnega življenja in nazadnje do
posedanja v družbi tistih, ki se norčujejo iz Boga in ga zaničujejo?
Svetopisemski pisec poleg treh “ne-jev” ponudi tudi alternativo v obliki dveh močnih “da-jev”,
da se veselimo branja Božje besede in
jo premišljujemo.
Laično bi rekel, da to pomeni naj komaj čakamo, da jo beremo, da pravzaprav ne moremo dočakati trenutka, ko jo bomo lahko brali. In da naj jo premišljujemo (dobesedno “mrmramo”, meditiramo13) cel čas, podnevi in celo ponoči.
Podobno - glede premišljevanja Božje besede dan in noč - pravi Bog Jozuetu, ko mu je naročal naj vodi ljudstvo v obljubljeno deželo: Naj knjiga te postave ne zapusti tvojih ust, temveč jo premišljuj dan in noč, da boš storil povsem, kakor je zapisano v njej. Le tako boš imel uspeh na svoji poti, le tako boš uspeval. (Joz 1,8)
S tem se Božja beseda naseli v nas, postane živa in dejavna (Heb 4,1214) in tako postane vodilo za odločitve v našem življenju.
3: Tak je kakor drevo, zasajeno ob vodnih strugah, ki daje svoj sad ob svojem času in njegovo listje ne ovene; vse, kar dela, uspeva.
Pravičnega človeka, torej tistega, ki bere Božjo besedo in jo dan in noč premišljuje, pisec primerja z drevesom, ki je zasajeno ob vodnih strugah. Ob tekoči vodi torej.
Drevo, zasajeno ob tekoči vodi, ima stalen dotok potrebnih hranil in seveda vode. Tako drevo lahko požene močne korenine, zato trdno stoji in se ob viharjih ne zruši. Če pride vročina (=težki časi), njegovo listje ne ovene (=še vedno poteka fotosinteza), posledično tako drevo daje sadove, kar je seveda njegov namen. Ob svojem času sicer, pravzaprav ob Božjem času, ker čas drži Bog v rokah in ne mi (prim. Ps 31,1615).
Božja beseda ne more, da ne bi (prim. Iz 55,10-1116) v nas obrodila sadov. Njeni sadovi bodo duhovni, najbrž podobni tistim, o katerih piše sv. Pavel v pismu Galačanom: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje (Gal 5,22-23). Ti sadovi bodo – če rečem s prvo besedo Psalma – v blagor nam, našim bližnjim in drugim. Še tole: vse, kar bomo delali, bo uspevalo.
Ob takih Božjih zagotovilih skoraj ne moreš, da ne bi stopil na pot vsakodnevnega branja in premišljevanja Božje besede. Le nekaj vere v te obljube potrebuješ.
4-6: Ni pa tako s krivičnimi, temveč so kakor pleve, ki jih veter raznaša.
Zato krivični ne bodo obstali ob sodbi, ne grešniki v zboru pravičnih.
Zakaj Gospod pozna pot pravičnih, pot krivičnih pa vodi v pogubo.
Zelo jasno nasprotje drevesu, zasajenemu ob vodi kot viru življenja, pisec ponazori s prispodobo plev. Pleve se nanaša na žitno pleve, ki so ga najprej z mlatenjem ločili od zrnja, nato pa v vetrovnem prostoru vrgli v zrak – težko zrnje je padlo na tla, pleve pa je veter odnesel stran.
Pleve nima korenin, ne prinaša hrane, v njem ni življenja - nima potenciala rodovitnosti in praktično nima vrednosti. Pleve nima stanovitnosti - ga raznaša vsak veter. Se ga zavrže - pleve so včasih celo zažgali (Mt 3,1217).
Pleve so opredeljene s tem, kar niso. (izjava pripisana Jordanu B. Petersonu)
To je prispodoba za človeka, ki nima trdnosti, se obrača po vetru in ob sodbi ne bo obstal. So prispodoba za krivičnega človeka, tistega, ki zavestno zavrača Boga, ne priznava njegove avtoritete in živi po svojih pravilih. Ker išče moč le v sebi, težko ohranja naravnanost na dobro in dela dobro, močno ga “odnaša”, še posebej v močnem vplivu sprevrženih medijev, v soočenju s skušnjavami, z lastno grešnostjo, s svojimi slabostmi in seveda v času preizkušenj. Res je težko obstati, če nisi zasajen ob vodnih strugah. Avtor Psalma je pravzaprav čisto jasen: taki ne bodo obstali ob sodbi.
Bog pozna pot18 pravičnih. Morda je treba najprej razložiti svetopisemski pomen pojma ‘poznati’. Danes nam pomeni le, da človeka razumsko poznamo, v svetopisemskem pomenu pa ta izraz pomeni globoko, osebno izkušnjo in intimen odnos19. Če nas Bog ‘pozna’ je z nami v osebnem odnosu - nas ljubi, vodi, varuje, blagoslavlja in ljubeče usmerja naše življenje ‘v prav’.
Gotovo Bog racionalno pozna tudi pot krivičnih, a to je pot upora, greha in samovolje, zato vodi v pogubo, v uničenje, v propad - tako na tem svetu (moralni propad, nesreča, notranja praznina) kot tudi v večnosti (končna sodba, ločenost od Boga).
Bog torej skrbi za pravične in jih vodi k blagoslovu, medtem ko pot krivičnih vodi v pogubo.
Zaključek
Psalm 1 me navdušuje, ker tako ostro predstavi le dve poti v življenju človeka - pot pravičnega, ki živi v skladu z Božjo voljo, ki je Bogu poslušen, ki ima zaupanje in vero v Boga in pot krivičnega, človeka, ki zavestno zavrača Boga, ne priznava njegove avtoritete in zato živi po svojih pravilih. To je tipičen svetopisemski način razmišljanja, ki postavlja človeka pred izbiro med dvema možnostma, brez "sive cone" ali nevtralne poti (primeri20).
Kako to, da ni tretje – srednje – poti, kot nas pogosto učijo starši, učitelji, družba? Tudi sam sem dolgo časa mislil, da je tako. Ob branju, premišljevanju in iskanju razlag Psalma 1 pa sem začutil, da bi me tretja pot – torej pot nekje vmes – pravzaprav postopoma pripeljala na pot krivičnega: najprej bi poslušal njegove nasvete, potem bi hodil v njegovi smeri in sčasoma posedal z njim ter se norčeval iz Boga. Bil bi kot žaba, ki se počasi (s)kuha.
Dodajam še razlago Psalma 1 na Bible Project
Foto: Aleš Čerin (pot, kapelica, drevesa ob reki), Utsman Media, Unsplash (pleve)
Opombe
Opomba pri Psalmu 1 v Jeruzalemski izdaji Svetega pisma (str. 1127): Ps 1 in 2 sta brez naslova, ker veljata kot uvod v psalter, katerega moralni nauk in mesijanske ideje povzema. Nekoč sta sestavljala en sam psalm, ki se začenja in končuje z blagrovanjem. Ps 1 je izrek modrostnega tipa in postavlja nasproti srečo pravičnega in nesrečo krivičnega človeka. Po osnovni antični zgradbi in po simboliki je zelo podoben izreku v Jer 17,5–8 (prim. 19,8–15 in 119). 2B premišljuje ali »mrmra«: ponovita v Izraelu so postavo premišljevali in jo brali na glas ali polglasno. Gre za meditacijo (prim. 63,7; 77,13; 143,5), ki je nasproti kriku molitve v preizkušnji (prim. 3,5; 5,3 itd.). 4A Gr., lat. na koncu verza še enkrat ponovita »ni tako«. 4B pleve: ovoji žitnega zrna. Ko so žito omlatili, so metali v zrak mešanico plev in zrnja; zrnje je težje in je padlo na tla, pleve, ki so lažje, pa je odnesel veter.
Iz Katekizma Katoliške cerkve (1807): Pravičnost je nravna krepost, ki obstaja v stanovitni in trdni volji, da damo Bogu in bližnjemu, kar jima gre. Pravičnost do Boga se imenuje "krepost bogovdanosti". Pravičnost do ljudi nagiblje človeka, da spoštuje pravice vsakega posameznika in vzpostavlja v medčloveških odnosih harmonijo, ki pospešuje poštenost (aequitas, pravšnost) glede oseb in skupnega blagra.
Za nas bo pravičnost, če bomo vestno izpolnjevali vso to zapoved pred Gospodom, svojim Bogom, kakor nam je zapovedal. (5 Mz 6,25)
Veroval je Gospodu in ta mu je to štel v pravičnost. (1 Mz 15,6)
Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni.‹ Tedaj mu bodo pravični odgovorili: ›Gospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili ali žejnega in ti dali piti? Kdaj smo te videli tujca in te sprejeli ali nagega in te oblekli? Kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo prišli k tebi?‹ Kralj jim bo odgovoril: ›Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.‹ (Mt 25,35-40)
Krivični se hvali s poželjivostjo svoje duše, ropar preklinja in zasramuje Gospoda. Krivičnik ga v svoji ošabnosti ne išče, »Ni Boga!«, v tem so vse njegove hudobne misli. Njegove poti uspevajo v vseh časih, tvoje sodbe so tam gori, predaleč od njega; na vse svoje nasprotnike gleda zviška. V svojem srcu pravi: »Ne bom omahnil, od roda do roda ne bom padel v nesrečo.« Njegova usta so polna kletev, prevare in zatiranja, pod njegovim jezikom sta zloba in zlo. V zaselkih sedi v zasedi, na skrivnem ubije nedolžnega, njegove oči čakajo na nesrečnika. Na skrivnem preži kakor lev v zasedi, preži, da bi ujel nesrečnika; ujame nesrečnika, tako da ga potegne v svojo mrežo. Potuhne se, počene, z vso svojo silo pade na žrtve. V svojem srcu pravi: »Bog je pozabil, skril je svoj obraz, ne vidi, za vedno.« (Ps 10,3-11)
Tiste dni ni bilo kralja v Izraelu; vsak je delal, kakor je bilo prav v njegovih očeh. (Sod 21,25)
Gorje njim, ki izdajajo krivične odloke in pišejo okrutne sodbe, da zavračajo pritožbe revnih in jemljejo pravico stiskanim med mojim ljudstvom, da so vdove njihov plen in ropajo sirote. (Iz 10,1-2)
Plačilo za greh je namreč smrt; Božji milostni dar pa je večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu. (Rim 6,23)
Beseda "blagor" se v hebrejščini glasi 'ašré, kar pomeni srečen, blažen, blagoslovljen – izraža stanje notranje sreče in izpolnjenosti, ki izvira iz hoje po Božji poti ali tudi dobro mu gre – poudarja stanje človeka, ki živi v skladu z Božjo voljo.
Fran: blágor -gra m (ȃ): 1. ed., s prilastkom duhovna in materialna korist: skrbeti za blagor domovine; javni, narodov blagor / telesni in duhovni blagor
Krivični: V angleških prevodih se uporablja beseda “wicked”, kar bi pomenilo hudoben, zloben, pokvarjen, brezbožen (pogosto v svetopisemskem kontekstu), skratka, tak, ki meni, da je zlo dobro in dobro zlo.
Beseda porogljivci označuje ljudi, ki ne samo grešijo, ampak se norčujejo iz Boga, Njegovih zapovedi in tistih, ki živijo pravično. Značilnosti porogljivcev so da zaničujejo Božje vrednote in vero, se posmehujejo tistim, ki želijo živeti pravično, imajo trdo srce in niso odprti za Božje delovanje, njihova ošabnost jih vodi v preziranje vsake avtoritete, še posebej Božje. Porogljivec ni več le grešnik, temveč oseba, ki namenoma in vztrajno zavrača Boga.
Glej opombo 1
Božja beseda je namreč živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca. (Heb 4,12). Razlaga na blogu Preprostost
V tvoji roki so moji časi. (Ps 31,16)
Kajti kakor pride dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja, ne da bi napojil zemljo, jo naredil rodovitno in brstečo, dal sejalcu seme in uživalcu kruh, takó bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne vrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, kar sem hotel, in uspela v tem, za kar sem jo poslal. (Iz 55,10-11)
Velnico ima v roki in počistil bo svoje mlatišče. Svoje žito bo spravil v kaščo, pleve pa sežgal z neugasljivim ognjem. (Mt 3,12)
Pot je v tem psalmu mišljena bolj kot način življenja v branju in premišljevanju Božje besede, je moralna izbira in smer človekovega srca.
Izraz poznati vedno poudarja osebno, globoko povezanost – bodisi med ljudmi bodisi med človekom in Bogom. Primer: V 1 Mz 4,1 je zapisano: Adam je spoznal svojo ženo Evo. Spočela je in rodila Kajna. Tu ‘spoznati’ pomeni celo tako intimnost kot je spolni odnos med možem in ženo, ki v kontekstu Svetega pisma ne pomeni le fizične združitve, pač pa tudi globoko osebno povezanost.
Primeri izbire med dvema možnostma v Svetem pismu:
Predložil sem ti življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo. Izberi torej življenje, da boš živel ti in tvoj zarod. (5 Mz 30,19)
Če pa je slabo v vaših očeh, da bi služili Gospodu, si izberite danes, komu hočete služiti: ali bogovom, katerim so služili vaši očetje onstran reke, ali bogovom Amoréjcev, v katerih deželi prebivate. Jaz in moja hiša pa bomo služili Gospodu.« (Joz 24,15)
»Vstopíte skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vstopajo po njej. Kako ozka so vrata in kako tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo.« (Mt 7,13-14)
»Nihče ne more služiti dvema gospodarjema: ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali pa se bo enega držal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu. (Tj. denarju, premoženju.)« (Mt 6,24)