Vsaka stvar, ki jo prinesemo v življenje, zahteva vsaj malo našega časa – nekaj skrbi, nekaj pozornosti, nekaj prostora. Ko se stvari namnožijo, se to sešteje in neopazno zapolni skoraj vse. Na koncu stvari ne služijo več stvari nam, ampak mi služimo stvarem – in zmanjka nam časa za človeka in za Boga.
Kupujemo, kupujemo in kupujemo …, pa se nam stvari nabirajo in nam polnijo življenja. Če smo še malo nagnjeni h kopičenju (kot kakšen hrček), potem se stvari nabere še več.
Stvari nam polnijo prostore, polnijo nam čas: shranjevati jih je treba, premikati sem in tja, nekatere čistiti, se jim ogibati, pospravljati, nekatere vzdrževati in jih – včasih še dobre – metati stran. Postopno, ne da bi opazili, se množica stvari spremeni v navlako.
Kaj je navlaka?
Če preprosto pogledamo v Slovar slovenskega knjižnega jezika, vidimo, da je navlaka definirana takole: nekoristne, odvečne stvari. Troje: nekoristne – odvečne – stvari.
Stvari
Prvo kot prvo: navlaka so stvari. Oseba nikoli ni navlaka. Oseba seveda lahko pripomore – in to bistveno – h količini navlake, lahko dela navlako, ni pa oseba navlaka.
Včasih se sicer obnašamo tako, da osebo obravnavamo kot navlako – preprosto jo odvržemo. Otroka še v maternici, starca, ker je nekoristen.
Ali odvržemo odnos. Sozakonca. In s tem odvržemo tudi otroštvo otrok. Ko nekdo dela napoto v našem življenju, ga preprosto odvržemo.
Papež Frančišek je v Radosti ljubezni, spodbudi o ljubezni v družini (naloži PDF) povezal : “To, kar se dogaja s stvarmi in okoljem, se prenaša na medosebne odnose: vse se lahko zavrže; vsak predmet lahko uporabimo in potem zavržemo, potrošimo in uničimo, izkoristimo, dokler služi.” (Radost ljubezni, poglavje 39).
In naprej, kjer papež govori o nasilju in manipulaciji v spolnosti, poudari tudi odmetavanje teles drugih: “V tem času je zelo nevarno, da tudi spolnost obvladuje uničujoč duh »uporabi in odvrzi«. Telo drugega pogosto uporabljamo kot predmet, ki ga obdržimo, dokler nam nudi zadovoljstvo, in ga zavržemo, ko izgubi privlačnost.” (Radost ljubezni, poglavje 153)
Odvečne
Odvečne stvari so tiste, ki so nam odveč, nam ne služijo več, jih ne uporabljamo več ali pa izredno redko.
Takoj “na prvo žogo” vidim kot svojo navlako dve radioamaterski postaji (z vso opremo), ki sem ju pred več kot dvajsetimi leti, ko sem še letel s padalom, potreboval, potem sta dolga leta mirno počivali v omari, jemali prostor in nista koristili nikomur. Sem se ju sedaj znebil.
Še veliko je tega. Veliko dela bo.
Nekoristne
Nekoristne za koga? Zame, za mojo ženo in za mojo družino, komu drugemu pa lahko nam nekoristne stvari pridejo prav.
To, da pride stvar še komu prav, je treba omogočiti.
Koliko nekoristne in koliko odvečne?
Kakšna naj bo – če rečem malo v poslovnem žargonu – stopnja odvečnosti in stopnja nekoristnosti, da bi se stvar štela za navlako in da jo pošljemo iz našega življenja?
Na to vprašanje ne bom odgovarjal. Vsak naj si odgovori sam, za poročene naj bo to stvar skupnega dogovora, naj bo stvar iskanja edinosti med zakoncema.
Kot prvo pa si je treba priznati, da se je navlaka nabrala v našem življenju.
Vsakemu se je. Vsaj nekaj.
Jaz je imam mnogo. Jutri začnem z odmetavanjem.
Kako pa? Podarjanje jar bi bilo še uporabnega ali odprodaja in darovanje denarja ubogim. Komu darovati? Bova določila skupaj z ženo.
Še en izziv: Preprečevati kopičenje navlake v prihodnje. Pomaga četrti R (refuse).
Foto: Ashim D’Silva, Unsplash
Hvala Aleš.
Odlično!
“Preveč, odveč, navlaka”
Genialno enostavno.
Tega se še pri 77 ih letih ucim.
Teoretično sem že osvojil, a ponotranjil še ne. Rumi 1207 - vse, česar je preveč, je strup.
Hvala Aleš za tvoja dragocena prizadevanja in lepo bodi
Marko
Marko hvala za pohvalo. Zelo cenim kar poveš, ker vem, da ni le preprosto laskanje. Tudi jaz se učim tega v praksi. Prav včeraj sem zastavil čiščenje svoje - ne ženine! - navlake, ki se je nabrala.
Marko, zelo rad se spomnim ur, ki sva ji preživela na presojah. Vedno poln življenjskih modrosti, ki so pogosto presenetile stranke. Te se spomnim - sem prav naredil takrat zapis (18. novembra 2009):
"S kolegom Markom Kiauto (Tangram TQC), izjemno izkušenim načrtovalcem, graditeljem in presojevalcem sistemov kakovosti sva nekaj dni nazaj presojala sistem ISO 9001: 2008 v enem od javnih zavodov.
Pa je Marko še pred samo presojo na tablo narisal tale zanimiv diagram o pomenu sprememb, kako jih lahko zaznavamo, kako jih obravnavamo ali se nanje odzivamo. Včasih tudi počakamo, da se spremembe spremenijo v probleme in če nas le-ti zasujejo, imamo krizo. No tako nekako je sedaj v gospodarstvu, pa tudi v marsikateri družini.
Vse skupaj je Marko povezal s izrekom filozofa Seneke: “Usoda voljnega vodi, brezvoljnega požira.”
Usoda voljnega vodi: To je tisti, ki proaktivno sprejema spremembe, se prilagodi nanje, jih celo obrne sebi v prid in tako čaka (ne samo čaka, pričakuje!) nove spremembe. Če tole ponazorim s primerom učencev in šole: učimo se sproti in znamo.
Usoda brezvoljnega požira: To pa je tisti, ki čaka, da spremembe vodijo v problem, ki celo čaka na kopičenje problemov in ko jih je dovolj, je tu kriza. Gotovo nam je jasno, da takega “usoda” resnično požre – če le dovolj dolgo čaka. Šolski primer: Počakamo na “cvek” in se šele potem začnemo učiti ali celo počakamo na veliko cvekov, pri veliko predmetih, se učimo med počitnicami (ni časa za temeljit počitek), kar lahko vodi do tega, da šole ne končamo."
Tole je celoten članek: https://preprostost.si/2009/11/18/marko-kiauta-spremembe-so-priloznost-za-razvoj-ali-pa-za-krizo
Se spomnim, da si celotno omizje pustil odprtih ust.