Vse-dopuščajoče, škodo-delajoče “krščansko usmiljenje”
O možu, katerega tašča je vzela celo družino pod komando, on pa ji ne zna postaviti zdrave meje. O mejah.
Zadnjič sem se pogovarjal z možem srednjih let. Potožil je, d a se je pred leti v družino preselila tašča – zelo vitalna gospa. Z njegovim dovoljenjem, a brez kakšnega posebnega razloga je prišla, le zaradi osamljenosti, da je imela družbo. Na vprašanje, če je gospa bolna, je odgovoril, da ne, da je najbolj zdrava v celi družini.
Povedal je, da je tašča kmalu pokomandirala njega, svojo hčerko in tudi otroke. Preprosto je prevzela nadzor nad celotno družino in nad vsem dogajanjem v njej. Vse je bilo takoj pod njeno kontrolo. Prav vse. Na škodo zdravja moža, žene – oba sta na psihoterapiji in na antidepresivih, na škodo zdravja otrok, na škodo odnosa med zakoncema in odnosov v družini. Še sedaj ureja, komandira in nadzoruje celotno življenje v družini, brez nje ni mogoče narediti prav ničesar, niti “preštihati” vrta ne.
Mož je povedal, da nima nobene moči (tako se mu zdi), da bi svoji tašči postavil meje in s tem zaščitil sebe, svojo ženo in otroke. Ko je kdaj zbral malo poguma in rahlo načel temo postavljanja meja, se je tašča zjokala, odigrala osamljeno staro gospo, “krščansko-usmiljeni” mož pa takoj popustil. In je bilo vse po starem, tašča je kraljevala naprej.
V nadaljevanju pišem o mejah in o tem kako pomembno jih je postavljati.
Kaj je meja?
Meja je pravzaprav črta, ki ločuje – v naravi recimo gozd od travnika, zemljišče enega lastnika od zemljišča drugega, državo od države, …
V medosebnih odnosih pa ta “črta” ločuje eno osebo od druge, tako da ima lahko vsakdo svojo identiteto, svoje odgovornosti in pravice. Meja ustvarja potreben "prostor" med posamezniki. Zdrave meje opredeljujejo pričakovanja in izkazujejo spoštovanje do drugih. V medgeneracijskem sobivanju meja ločuje eno družino od druge. Zaradi meje ima tudi družina svojo identiteto, svoje odgovornosti in svoje pravice. Zaradi meje se v medosebnih odnosih počutimo varne, meja nam daje občutek, da imamo dovolj “zraka za dihanje”.
Saj menda vemo, da so meje dobre, če so zdrave, saj vemo, da jih je treba postavljati, pri njih vztrajati in jih negovati. A danes postavljati meje je težko. Celo reči otroku ‘ne’, je že prava drama. Otrokom se namreč postavljanje meje – dokler so nezreli – zdi dejanje sovražnosti. Šele kasneje so sposobni razumeti, da so bile meje, ki sta jim oče in mama postavljala, pravzaprav dejanja ljubezni.
Zaradi otrok-centričnosti družbe se nam zato zdi, da je vsak ‘ne’ že kar nasilje nad otrokom. In ga zato težko ali pa ga niti ne izrečemo. Ali pa se nam zdi, da moramo ‘ne’ tako “zapakirati”, da skoraj ne zveni kot ‘ne’. In tako se otroci ne naučijo enakovredne dvojnosti, namreč da obstaja ‘da’ in obstaja ‘ne’. Odnos do otroka s strani očeta ali mame mora biti v obeh primerih enak.
Ni torej namen meje, da nam pomaga odstranjevati bližnje iz našega življenja, pač pa da – v primeru uničevanja – zavarujemo sebe in bližnje pred zlom. In to bi moral mož iz uvoda storiti.
Zaradi take drže staršev, se tudi otroci ne naučijo reči ‘ne’ in ne znajo postavljati meja - niti v otroštvu in ne kasneje. Recimo kot tale mož iz uvoda, ki ne zmore reči ‘ne’ svoji tašči.
Bog postavlja meje, …
Morda se zdi, da je postavljanje meja “nebožje”, četudi (morda) racionalno vemo, da Bog v svoji ljubezni do nas stalno postavlja meje in pričakuje - v naše dobro - da ostanemo znotraj njih. Življenje znotraj Božjih meja prinaša blagoslov (= kar povzroča srečo, korist (vir: Fran)), življenje zunaj njih pa ne prinaša dobrega, včasih tudi uničenje odnosov.
Adam in Eva sta imela v rajskem vrtu eno samo mejo: naj ne jesta z drevesa spoznanja dobrega in hudega (prim. 1 Mz 2,16-17). Bog jima je torej dal svobodo, da ostaneta znotraj Njegove meje, a sta se odločila, da jo bosta prestopila. In potem je šlo vse navzdol: prekinjen odnos z Bogom, sram, strah in skrivanje, slab odnos med njima - nepriznavanje krivde, iskanje krivca v drugem, izhod iz raja in njuno trpljenje.
Meje torej - kot se za meje spodobi - omejujejo uničujoče vedenje ljudi, zato ima tako Bog kot družba zakone in posledice za tiste, ki te zakone prestopijo (Rim 13,1-4).
Bog nas ne prisili, da ostanemo znotraj meja, pač pa nam daje svobodo, tako, da Njegove meje lahko prestopimo. Seveda ne brez posledic.
Prav tako ni brez posledic za družino stalno prestopanje meja tašče iz uvoda, ki je pri tem nihče ne ustavi. Pravzaprav je v primeru tašče iz uvoda se huje: meje sploh niso postavljene. Ker jih mož ni postavil.
… tudi ljudje jih moramo
Meje moramo postavljati vsi – najprej sebi in tudi drugim. Prvo je povezano s samoobvladanjem - mimogrede, samoobvladanje je sad Duha (Gal 5,22-23) in disciplino, da omejimo sami sebe, tako, da ne hodimo po drugih, da z njimi ne manipuliramo.
Ker pa vemo, da mnogi samoobvladanja ne zmorejo, jim moramo meje postavljati mi. Da bi jim sporočili kaj je dovoljeno in kaj ni, kaj je pod mojo pristojnostjo in oblastjo, in kaj je pod tvojo pristojnostjo in oblastjo, do kod lahko “stopiš” in od kod naprej ne.
Tako bi moral mejo v družini iz zgornjega primera postaviti mož svoji tašči, pa ji ne. Sama sebi si je pa noče ali ne more. Verjetno zato, ker ji je nikoli ni nihče jasno postavil.
Zdrave in nezdrave
Ne želimo odganjati bližnjih iz naših življenj, še posebej ne če so v stiski. A kadar so ljudje destruktivni, meje, ki jih postavimo, omejijo zlo, ki bi ga ljudje storili nam, ženi, otrokom ali komu drugemu.
Meja, ki bi jo mož iz uvoda moral postaviti svoji tašči, bi bila zdrava. Preprosto že zato, ker njemu in ženi ne bi bilo treba hoditi na psihoterapije in jima ne bi bilo treba jemati antidepresivov ter v prihodnosti tudi otrokom ne. Z mejo bi pač zaščitil šibkejše – sebe, svojo ženo in otroke.
Meja pa bi bila zdrava celo za taščo, ki bi si morda prav zaradi tega uredila svoje življenje, našla sebi primerno družbo in ne bi imela cele družine za svojo “igračko”.
Če pa bi mož postavil meje le za svoje sebične namene, da bi izključil taščo v stiski bolezni, pomanjkanja ali zaradi sovražnosti do nje, morda le zaradi komoditete, bi bila pa to nezdrava meja.
Ni torej namen meje, da nam pomaga odstranjevati bližnje iz našega življenja, pač pa da – v primeru uničevanja – zavarujemo sebe in bližnje pred zlom. In to bi moral mož iz uvoda storiti.
A kje naj mož v svoji šibkosti najde moč?
V sebi je ne najde. Lahko bi jo z molitvijo izprosil od Boga, namreč On nam daje moč zaradi katere zmoremo vse (prim. Flp 4,13). Lahko bi jo našel tudi v podpori, ki mu jo sicer nudi žena, pa je mož ne izkoristi.
Še prej pa bi moral razčistiti s svojim vse-dopuščajočim, škodo-delajočim “krščanskim usmiljenjem”. Tu bi mu pa lahko pomagal kakšen dober duhovni spremljevalec. Dober.
Foto: Bobby Nick, FreeImages