Tolk mam, tok dam
Grafit v Ljubljani me je spomnil na zapravljivost, na ubogo vdovo in tudi na to kako bo z mojim denarjem v času moje smrti.
Porabim ves denar, ki ga zaslužim
Tole je bila prva asociacija na grafit. Po mojih izkušnjah - z ženo vodiva seminar za zakonce Najin odnos do denarja - ljudje sploh ne spremljajo družinskega ali osebnega denarnega toka. Pogosto nimajo pojma kam vse denar odteče (“tok dam”) in za kaj.
Na svojih predavanjih o projektu 1 € na dan vedno vprašam ljudi, če spremljajo svoj denarni tok (vodijo družinsko knjigovodstvo). Le okoli 5-10 % ljudi dvigne roke. Nekateri preprosto povedo: “Nima smisla, tako vse porabimo”. Z glasom, kot da je to nekaj najbolj normalnega na svetu. In pravijo, da sploh ne vedo, kam vse gre denar.
Opažam pa tudi, da ljudje niti ne vedo koliko kaj stane, kar je normalno, če ne zapisuješ in ne računaš. Tako je tudi težko kaj prihraniti, ker niti ne veš, čemu bi se lahko odrekel. So namreč stvari in storitve, ki bi se jim namreč človek lažje odrekel kot drugim. A če ne veš kam vse odteče denar, so vse stvari in storitve pač brezoblična masa. In o potrebnostih te brezoblične mase pač človek ne more razmišljati.
Na seminarju zakonce vabiva v odgovorno skrbništvo denarja, ki pride v njuno družino. Pravzaprav jih vodiva v paradigmo, da ‘vse prihaja od Boga’ - tudi denar in materialno (Kaj imaš, česar bi ne prejel? Če pa si prejel, kaj bi se ponašal, kakor bi ne prejel? (1 Kor 4,7). Zakonca sta potemtakem le začasna oskrbnika Njegovega denarja in materialnega. In da Bog želi, da smo dobri oskrbniki Njegovega denarja.
Dar uboge vdove
Grafit pa me je spomnil tudi na Jezusovo priliko o daru uboge vdove, ki je v zakladnico vrgla le dva novčiča*.
Takole je zapisano v Svetem pismu: Sedèl je nasproti zakladnici in gledal, kako množica meče denar vanjo. Mnogo bogatih je veliko vrglo. Prišla je tudi neka uboga vdova in je vrgla dva novčiča, to je en kvadrant. Tedaj je poklical k sebi svoje učence in jim rekel: “Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico. Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje.” (Lk 21, 1-4).
Vdova je dala vse kar je imela. V tej zgodbi me navdušuje veliko zaupanje uboge vdove v Boga. Da bo pač On poskrbel zanjo. Zanimivo mi je, da je vdova, ki je imela le dva novčiča, darovala prav oba. Pravzaprav bi bilo nekako naravno, da bi vsaj enega – če ne kar oba, ker je bila tako uboga – obdržala zase. Ne, ona je vrgla vse. Pač, če parafraziram grafit po vdovino “tolk mam, tok dam in zaupam vate Gospod”.
V času smrti
Grafit me je spomnil tudi na zadnjo uro, ko se bom poslavljal s tega sveta, ko bom “tolk kot bom takrat mel, tok tut dal”. Prav vse.
Šala: Se pogovarjata dve gospe na pogrebu. Prva: “Koliko pa je pokojnik zapustil?” Druga: “Vse je zapustil …”
Po smrti, ko bom odpotoval na eno od treh destinacij, bom na vsako od njih potoval brez žepov. In tja kamor bom prišel, me ne bo nihče vpraševal po tem, koliko denarja sem zaslužil, kaj vse sem kupil, koliko prihranil, koliko sem ga ob smrti zapustil, … pač pa koliko sem ljubil. Tudi z denarjem. Koliko dobrega sem z naredil. Tudi z denarjem. Pa tudi s svojim časom in svojimi talenti.
*Koliko sta bila vredna dva novčiča? Novčič, takrat najmanjši kovanec, se je imenoval lepton. Pravijo, da je imel ta kovanec leta 200 po Kr. (v času rimskega cesarja Dioklecijana) tole relativno vrednost v kupni moči: 1 kg grozdja = 256 leptonov. Torej se je za ta denar dobilo le nekaj grozdnih jagod. (vir)
Foto: Aleš Čerin (grafit); Coinsandhistoryfoundation.org (novčiča)