Ta stari in ta mladi niso za skupaj! + VIDEO POGOVOR
A vseeno, kako delati, da bi sobivanje in sožitje vendarle bilo možno.
Sodelovanje, sobivanje, sožitje
V Sloveniji se veliko zidov zgradi zato, ker ta mladi in ta stari ne znamo sobivati in živeti v sožitju, včasih niti sodelovati ne. Ste opazili tole stopnjevanje bližine: sodelovati (= delati skupaj z drugimi), sobivati (= stanovati skupaj), živeti v sožitju (= živeti v skladnih medsebojnih odnosih)?
Veliko časa, truda in denarja se vrže v gradnjo zidov, katerih vsebina pogosto ostane prazna, na polprazna ali zasedena z navlako. Gradnja nas izčrpa, vodi do zadolževanja, do finančnih težav, v pretirano delo, posledično v slabe odnose in vse skupaj lahko pripelje do odtujenosti med zakoncema in do ločitve.
Rešitev ‘več generacij v eni hiši’ je učinkovita, finančno ugodna in ima veliko praktičnih prednosti. Če se v vedno bolj prazno hišo vrne otroški živ-žav, če ta stari vidijo odraščati otroke svojih otrok (prim. Ps 128,6), je to velik blagoslov. Generaciji si med seboj lažje pomagata: stari starši popazijo na vnuke, da si ta mlada kdaj oddahneta, ta mlada dva pa lahko pomagata pri premagovanju starostnih tegob in osamljenosti.
Tu se pojavi skušnjava lastniškega odnosa do otrok, še posebej tam, kjer odnos med ta starima ni dober. Radi bi še naprej imeli otroka na prvem mestu in začnemo tekmovati z njegovim sozakoncem za naklonjenost.
V slovensko zavest se je zaradi slabih praks usedla ideja, da ta stari in ta mladi niso za skupaj, da – simbolično – ta stari ne smejo biti tako blizu, da bi lahko prišli na obisk v copatih, da je treba iti stran, se ločiti od staršev.
V resnici je treba zapustiti starše, se pridružiti ženi (možu) in postati eno (prim. 1 Mz 2,24). Kaj ko bi zapustili starše in bi lokacijsko še ostali skupaj, kaj ko bi se pridružili sozakoncu in postajali eno – zakonca med seboj in obenem gojili spoštovanje med generacijama. Kaj ko bi se trudili za sožitje!
Začne se z molitvijo za bodočega kandidata
Dobri medgeneracijski odnosi se začnejo že takrat, ko starša molita za bodočega moža/ženo svojega otroka. Če starša molita za neznanca, ki se bo nekoč pojavil v življenju otroka, potem – ko se to res zgodi – ta oseba ni neznanec, pač pa znanec iz molitve. Dobi obraz. Ko pa pride prvič v hišo, postane kandidat/ka za zeta/snaho in prva poteza staršev naj bo, da ga/jo sprejmeta resno in z vso ljubeznijo. Kot da bo trajalo celo življenje, četudi poroka še ni blizu.
Starši praviloma v kandidatu takoj opazimo lastnosti, ki nam niso všeč, za katere v napuhu vemo, da niso optimalne za našega “sončka” in začnemo vestno in seveda z “dobrim namenom” opozarjati na njih. Tako se položijo temelji za “čim dlje od ta starih”.
Po poroki začeti z gradnjo kulture midva
Najbolje je, da se ta mlada takoj po poroki preselita za nekaj let na svoje, četudi v najem. Če to ne gre, potem se morata tast in tašča (še posebej tašča, če pride h hiši ta mlada) obvladovati, da se ne vtikata, da sta zadržana pri pametovanju in da nista preveč proaktivna pri nudenju pomoči Pomagamo le, če smo nagovorjeni. To nikakor ni lahko in je treba za to izprositi Božje milosti.
Ta mlada morata imeti možnost za ustvarjanje edinosti v zakonu (eno meso = edinost na čustvenem, duhovnem področju, na področju spolnosti, glede pravil skupnega življenja, vzgoje otrok, odnosa do staršev, odnosa do denarja, …). Takoj morata začeti graditi kulturo ‘midva’. Če ne, se rado zgodi, da nadaljujeta s kulturo ‘jaz’ ali celo 'jaz in moja mama' ali 'jaz in moj ata'.
Tu se pojavi skušnjava lastniškega odnosa do otrok, še posebej tam, kjer odnos med ta starima ni dober. Radi bi še naprej imeli otroka na prvem mestu in začnemo tekmovati z njegovim sozakoncem za naklonjenost. Prave prioritete: 1-Bog, 2-žena/mož, 3-otrok, 4-starši, 5-ostali.
Če se odločimo za sobivanje …
… se je treba takoj začeti truditi za sožitje. Pobudo naj data ta stara, ker imata preprosto več moči. Težo odgovornosti nalagam tastu, ki mora omogočiti proces (spo)razumnega urejanja dogovora.
Tast je glava osnovne družine (prim. Ef 5, 23), v proces dogovarjanja povabi vse, a se na koncu odloči on. Vsaj tako naj bi bilo. Če ni tako, kličemo težave in za ta mlada je bolje, da jo takoj popihata. Tast pa se mora najprej pri sebi odločiti, da se je pripravljen sprijazniti z izgubo nekaj moči. Vem, da ga to kot moškega boli.
Tast torej poskrbi, da pride do pogovora, do dogovora in da se dogovorjeno zapiše. Tako vsi vemo kaj smo se dogovorili, dogovor je moč v prihodnosti pogledati, če je treba, spremeniti.
Mi smo se preprosto usedli za mizo – ta stara in ta mlada, pa tudi (takrat še) najstniška otroka. Oblikovali smo preambulo "ustave": 1. Smo dve družini. 2. Imamo se radi, se spoštujemo in se ne vtikamo drug v drugega.
Pogovorili smo se o načelih in vrednotah in jih zapisali: spoštovanje, dobronamernost, odprtost, nevmešavanje, resnicoljubnost, medsebojna pomoč, odkritost, potrpežljivost, zaupanje, preprostost, ekologija, pravičnost v ljubezni, kar si sposodimo, vrnemo.
Prave prioritete: 1-Bog, 2-žena/mož, 3-otrok, 4-starši, 5-ostali.
Na koncu smo zarisali jasno mejo med "nami in vami", se pogovorili tudi o konkretnih podrobnostih ter vse zapisali: porazdelitev stroškov, kako pridemo na obisk, glede dogovorov o odsotnosti, o čiščenju skupnih prostorov, glede kidanja snega, obešanja zastave, zaklepanja vhodnih vrat, skupnega nabavljanja, obdelovanja vrta, košnje trave.
Skrb za uresničevanje
Tast je tudi varuh dogovora in uresničevanje preverja s sinom ali zetom. Če je treba ustavlja svojo ženo, če se slučajno preveč vtika v vzgojo, če je preveč proaktivna pri pomoči, če želi biti stalno na obisku in motiti zasebnost mlade družine.
Življenje pa gre svojo pot. Z leti se spreminjajo okoliščine, se spremenijo navade, ljudje. Mi se prilagajamo in tudi kaj spremenimo. Tako, da se pogovarjamo, včasih "zapnemo", se opravičimo, … pogledamo veliko sliko in gremo naprej. Skupaj.
Pogovor z Benjaminom Siterjem, Družina in Življenje, v okviru oddaj Odnosi so zakon: Ta mladi in ta stari: Je sobivanje v sožitju sploh mogoče?
Foto: Harmoniumltd, Pixabay