Štiri leta po levkemiji: Še sem tu.
Štiri leta po levkemiji: Še sem tu.
Praznujem četrto obletnico konca zdravljenja levkemije. Še eno leto, pa je ne bo več. Do takrat sem pa le v remisiji bolezni.
Desetega januarja letos so minila štiri leta od takrat, ko so me po štirimesečnem zdravljenju levkemije (AML) odpustili iz bolnišnice, pravzaprav s Kliničnega oddelka za hematologijo (KOH) v Kliničnem centru.
Hvaležen!
Pred časom mi je dr. Samo Zver, legendarni vodja ekipe na KOH, zdravnik v veliko začetnico, ko sva se srečala na hodniku Poliklinike ob mojem rednem pregledu in ko se je pozanimal kako mi gre, na koncu pogovora šaljivo dejal: “Vi ste se se znebili nas, mi pa vas.”
Ja, vesel sem, da so se me 10. januarja 2020 “znebili” na KOH in da se mi od takrat ni bilo treba vrniti. Vesel sem, da lahko živim polno življenje v krogu najdražjih - z ženo, z otroki, da lahko opazujem odraščanje najinih vnukov in hodim z njimi na pohode (recimo tole), tudi, da lahko hodim na dolge samotne pohode (recimo tale) in občudujem Božje stvarstvo, da lahko predavam po Sloveniji, da - že v penziji - lahko delujem v ekipi Družine in Življenja, kot organizator moških pohodov (recimo tale), da skupaj z ženo še lahko delujem kot pričevalec in govorec na seminarjih (recimo tale). Za vse to Bogu hvala!
Hvaležen sem vsem, ki ste kakorkoli sodelovali pri mojem zdravljenju: najprej sem hvaležen odlični ekipi na KOH, ki mi je omogočila vrhunsko zdravljenje in prijazno oskrbo, pa moji družini - ženi, ki me je vsakodnevno obiskovala in me bodrila, otrokom in vnukom, ki so vsak dan z Marinko molili zame.
Hvaležen sem molivcem po celi Sloveniji: najprej moji dragi ekipi in vsem zakoncem v Družini in Življenju, ki so se povezali v veliko in vztrajno molilno skupnost.
Hvaležen sem mojim sožupljanom iz župnije Ljubljana-Štepanja vas, ki so pri mašah molili zame, pa ekipi Radia Ognjišče, redovnim skupnostim in vsem posameznikom, ki jih niti ne poznam. Še danes se mi dogaja, da ko hodim po Sloveniji, me ljudje prepoznajo in mi povedo, da so molili zame. Vsem hvala!
Dobro je mirno čakati na rešitev Gospodovo
Ko je žena Marinka zvedela za mojo bolezen, je bila seveda žalostna. Sedla je k molitvi in k Božji besedi, odprla Sveto pismo in si rekla: “Tako sem žalostna, da bom brala kar iz Žalostink.” V Svetem pismu je poiskala knjigo Žalostink, jo naključno odprla in pokazala se ji tale vrstica: Dobro je mirno čakati na rešitev Gospodovo. (Žal 3,26). Od tedaj je to ena od vrstic, ki jih imava za najin življenjski moto.
Res dobro je, da kljub stiski in bolečini, kljub negotovosti glede izida bolezni, mirno, v zaupanju, da je Bog dober, čakamo na rešitev, ki jo priskrbi Gospod (Bog). Gospodova rešitev je vedno najboljša, saj prihaja od ljubečega Očeta, od Boga, ki nas neskončno ljubi. Sam v to, da je dober, verjamem, pa tudi če s človeškega vidika ni videti tako, pa četudi se zgodi karkoli. Morda bomo šele na onem svetu videli, da je bila ta rešitev najboljša. Bog ima namreč perspektivo večnosti, mi pa ca. 80 let - dolgost enega človeškega življenja.
Še eno leto preživim in se bo štelo, da levkemije ni več - do tedaj pa sem v fazi remisije (odsotni znaki bolezni).
To čakanje pa ni le pasivno, pač pa je to čakanje v (za)upanju. Bogu. Tudi v Žalostinkah je pred vrstico o mirnosti čakanja, vrstica o upanju (Gospod je dober tistim, ki upajo vanj, duši, ki ga išče. (Žal 3,25)).
Upanje kot zanesljivo pričakovanje
Gre torej za upanje, ki je zanesljivo pričakovanje, da se bo zgodilo nekaj dobrega. Za tako upanje pa potrebuješ vero v Boga; vsaj tako veliko kot gorčično zrno (prim. Mt 17,20). Vero v to, da se Božje obljube v praksi uresničijo, četudi so nam sedaj še nejasne in neznane. Zanesljivo pričakovanje imamo zato, ker je obljube izrekel Bog, ki je ljubezen, Bog, ki je vsemogočen, Bog, ki je dober Oče in ima dobre načrte za nas. In ker je vsemogočen, jih lahko tudi uresniči.
Ko sem torej konec leta 2019 in prvi teden v 2020 preživel v bolnišnici nisem upanja, da bom ozdravel, polagal v roke šarlatanom, ki jih je polno v svetu zdravljenja raka, pač pa sem ga polagal v Božje roke: “Bog, če želiš me boš ozdravil, če pa me ne boš, bo tudi dobro. Ker Ti si absolutno dobro. In ne moreš delati drugače kot dobro.”
Obenem pa sem se v veri in upanju predal tudi božji ekipi, kot sem poimenoval ekipo zdravnikov, sester in drugega osebja. Vedel sem – lahko bi rekel – imel sem zanesljivo pričakovanje, da vedo kaj delajo, da imajo radi nas paciente, da znajo, da delajo prav, da je kemoterapija dobra, četudi je bila težka in bi se ji najraje odrekel.
Ali sem bil prepričan, da bo zdravljenje uspešno? Nisem bil in še sedaj po štirih letih nisem. Imel sem pa, in še imam, upanje - zanesljivo pričakovanje. Ker Bog ve kaj dela. Jaz pa vem, da je to kar dela, dobro. Vedno.
Foto: Marinka Čerin
Čestitam! Le tako naprej!