Rojena v časih, ko smo popravili in ne vrgli stran
O odmetavanju stvari, ljudi in odnosov, o "kemiji" na začetku, o preventivi in popravljanju odnosov.
Na Twitterju sem pred časom našel fotografijo starejšega para, ki sta praznovala obletnico skupnega življenja. Na vprašanje, kako jima je uspelo ostati skupaj 65 let, je gospa odgovorila: “Rojena sva bila v časih, ko smo, če se je kaj pokvarilo, to POPRAVILI in ne vrgli stran.”
Od stran-metanja stvari, do stran-metanja ljudi in odnosov
Spomnil me je na to, da se je porabništvo in naravnanost na “metanje stran” še uporabnih stvari* močno zalezlo v naše življenje. Stvari skoraj ne popravljamo več. Podobno kot delamo s stvarmi, delamo tudi z ljudmi in medčloveškimi odnosi.
Kot družba “stran-metanja” mnogokrat odvržemo tudi ljudi – otroke, še preden se rodijo. Da nas ne bremenijo s svojo odvečno prisotnostjo in zahtevnostjo in da ustrežemo “zelenim” pritiskom, da je ljudi (“virusov”) na planetu tako in tako preveč. Kmalu bomo metali stran še ostarele starše in druge “neuporabne” ljudi.
Kar zdi se nam, da se tudi odnosov, tako kot stvari, ne splača popravljati, raje jih kar zavržemo. V Sloveniji “odvržemo” tudi skoraj vsak tretji zakon**. Zakonca s tem “odvržeta” drug drugega, velikokrat s tem tudi odnose z otroki. In pogosto poškodujeta otroke, ki se potem spotikajo skozi življenje.
“Kemija” v odnosu
V skupno življenje vstopamo največkrat v fazi “kemije”, nore zaljubljenosti, pogosto brez resne odločitve, tudi brez poročne zaveze, v nekakšnem upanju “saj bo šlo”.
Kmalu po poroki (ali po začetku partnerstva) opazimo, da je zaljubljenost minila, da odnosi niso več noro-taki-kot-prej. Seveda niso, ker delovanje “kemije” pač mine (več o “kemiji” zaljubljenost v odličnem članku Love, Actually: The science behind lust, attraction, and companionship, Harvard University).
Torej, v vsakodnevnosti odnosa “kemije” hitro zmanjka, potrebni bi bili vedno večji “odmerki”, ki pa jih od sozakonca, ki je “stalno tu” in postane zato nezanimiv, ne dobimo več, zato se začnemo ozirati za novim virom “kemije”. A treba bi bilo pravzaprav narediti nadgradnjo - od “kemije” k odločitvi ali kot je rekel Dani Siter na srečanju voditeljev Družine in Življenja, da se “zaljubljenost zgodi, ljubezen je pa odločitev".
Odločitev za ljubezen in vsakodnevno udejanjanje le-te pa ni le preprost “škljoc” ključavnice na kakšnem mostu, pač pa trdo delo na odnosu. Takole sem pa nekoč komentiral “škljocanje” ključavnic: “Prijateljica pravi, da je to brez pomena, samo marketinška poteza in onesnaževanje narave. Da je poročna zaveza veliko več. Se strinjam, pa vendar dopuščam možnost, da so jeklene ključavnice na žicah mostu simbolika klica mladih po “nekaj več je kot sva le midva”. Morda pa so klic v smislu “rad bi se trdno – simbolika jeklenosti ključavnice, za vedno – simbolika zaklenjenosti in ključa, ki se vrže v reko, svobodno – gotovo sta ključavnico zaklenila sporazumno, zavezal za odnos s teboj”. Poudarjam, da je to morda le simbol klica po nečem bolj trdnem, kot so le med nama – v veter – izrečene besede. In to se mi pravzaprav zdi dobro.”
Celoten članek ‘Kaj govori “škljocanje“ ključavnic na Mesarskem mostu?’
Preventiva
Kot se preventiva pri vprašanju zdravja ne zdi pomembna dokler ne zbolimo, je enako pri vprašanju odnosov. Kljub temu preventivo dajem na prvo mesto.
Bog v odnosu: Dobro je, če ravnamo preventivno tako, da že takoj na začetku skupne poti - pri poroki, povabimo Boga v odnos (to velja za verne zakonce), ga “vzamemo zares” in damo na prvo mesto.
Takole pravimo o tem v Družini in Življenju (celotno besedilo): “Ljudje smo telesna, duševna in duhovna bitja. Duhovno življenje je pomemben del vsakega človeka, vendar pogosto tudi najbolj zapostavljen. Pri Družini in Življenju verjamemo, da nihče ne more živeti izpolnjeno, če ne gradi in vzdržuje osebnega odnosa z Bogom. Ker sva v zakonu dva posameznika združena v eno, skupaj z Bogom tvorimo trikotnik odnosov, kjer je Bog najin vir in višek odnosa, zakonca pa se mu po svojih zmožnostih vsak na svoj način približujeva. Na tak način se tudi med seboj vedno bolj zbližujeva.Gre za dva stebra: spoznavanje in uresničevanje. Bolj ko se vsak zase bližava Bogu (vzameva Boga zares in spoznavava Božjo voljo za naju), bolj bova to lahko uresničevala v najinem zakonu in se bližala drug drugemu. Bolj ko bova gradila najin odnos v iskrenosti, odprtosti, zvestobi, ljubezni, spoštovanju, usmiljenju in medsebojnem odpuščanju – kar pomeni živela vero v praksi – bolj bova spoznavala Boga. Takšno posvečevanje, ki se dogaja znotraj najinega doma, je pogosto najbolj naporno, a obenem najbolj pristno.”
Naravnanost na trajnost: Pri poroki smo obljubili (če smo se poročili): “Jaz …, sprejmem tebe …, za svojo ženo in obljubim, da ti bom ostal zvest v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom ljubil in spoštoval vse dni svojega življenja”.
Poročna zaveza je torej za vse dni življenja, za lepe in težke okoliščine, v zdravju in bolezni, ter gre za ljubiti in spoštovati. Brezpogojno, brez izjem. Nerazvezno. Desetletja z isto osebo. Vse to je zelo težko. Zahteva vsakodnevno odločitev zanj(o) in trdo delo.
Premišljujem, kako bi bilo, kako bi se obnašal, če bi bila poročna zaveza ravno obratna: samo za nekaj let, samo za lepe okoliščine, samo v zdravju (npr. da bi me žena v bolezni levkemije zanemarila), samo v sreči.Dejavna zvestoba: Kaj pa je dejavna zvestoba? To, da daš odnos s sozakoncem na prvo mesto - tudi pred otroke! (za verne zakonce pravzaprav na drugo mesto - takoj za Bogom) in vsak dan namenoma narediš kaj lepega, dobrega in resničnega zanj(o). Namenoma, vztrajno.
- Za može: Da ljubiš svojo ženo, kakor je Kristus ljubil svojo Cerkev (=nevesto) in dal zanjo sam sebe (prim. Ef 5,25).
Recimo, zjutraj ko se zbudiš, poglej okoli sebe in ko opaziš ženo, ki še lepo, mirno spi, jo blagoslovi ter se odloči, da boš danes nekaj lepega naredil zanjo. In to tudi naredi. Tudi če bo treba narediti kaj težkega, če bo treba “krvaveti”.
- Tudi Stephen R. Covey pravi možem: “Ljubezen je glagol. Ljubezen-občutek je sad ljubezni-glagola ali ljubečih dejanj. Torej ljubite jo. Žrtvujte se. Prisluhnite ji.”
- Vse to nam je zelo na kratko razložil že Jezus z zlatim pravilom, za katerega se zdi, da velja še prav posebej za može in žene: Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim! (Mt 7,12). Začnimo najprej uporabljati zlato pravilo kar doma pri svojem sozakoncu. Vsak dan.
Popravljanje
Midva sva to začela delati šele, ko sva se leta 2011 po 27 letih zakona odpravila na seminar Nepozabni trenutki za naju v organizaciji Družine in Življenja. Na njem sva, ob pričevanjih zakonskih parov, prvič lahko izrekla, kar do takrat nisva mogla, pa bi morala. Nekatere stvari - zelo boleče - sva lahko izrekla prvič. Nekako sva se poslušala ter tudi slišala drug drugega (poslušati ni enako slišati) in tako dobila uvid v to, kaj naj sploh popravljava.
Premišljujem, kako bi bilo, kako bi se obnašal, če bi bila poročna zaveza ravno obratna: samo za nekaj let, samo za lepe okoliščine, samo v zdravju, samo v sreči.
In sva začela - popravljati. Na kontinuiranem popravljanju najinega odnosa sedaj vztrajava.
Redno branje Božje besede: Vsak dan, skupaj bereva iz Svetega pisma, kar se bere tisti dan v Cerkvi po celem svetu. In prebereva kratek nagovor iz Besede med nami (močno priporočava). Božja beseda je namreč dejavna, ne more, da ne bi delovala (prim. Iz 55,10-11). Več o dejavnosti Božje besede
Namig: Berita Božjo besedo, molita ob njej, premišljujta, se pogovarjajta, … (vsak dan 15 - 20 minut) in opazujta vajin odnos kako se spreminja na bolje.
Sveto pismo Foto: Aleš Čerin Zakonska skupina: Po seminarju sva se pridružila zakonski skupini in v njej vztrajava. Pogovori med prijateljskimi zakonskimi pari nama pomagajo uvideti to za kar sva sama slepa. Nekaj zakonskih skupin sva tudi ustanovila - tudi to pomaga. Nama.
Zakonski seminarji in duhovne vaje: Nekajkrat letno greva na kakšen seminar - največkrat v okviru Družine in Življenja, greva pa tudi na druge seminarje in duhovne vaje. En seminar sva pripravila tudi midva - Najin odnos do denarja.
Koncept odpuščanja: Ni lahko in na dolgo bi ga bilo treba opisati. Kdaj drugič.
*Priporočam, da enkrat naredite, če se da s svojimi otroki, ekskurzijo na smetišče, recimo na Ljubljansko smetišče - Zbirni center Barje - in si ogledate kupe stvari, na primer elektronike, bele tehnike, računalniške opreme, …, ki jih Ljubljančani zavržemo.
**Statistika porok in razvez v letu 2022 (vir: Statistični urad RS): Lani je bilo sklenjenih 6.768 zakonskih zvez, razvezalo pa se je 2.149 parov. V primerjavi z letom prej se je število sklenitev zakonskih zvez povečalo za 14 %, število razvez pa zmanjšalo za 7 %.
Članek je bil v osnovni obliki objavljen pred leti na blogu Preprostost, skrajšan v Družini, slovenskem katoliškem tedniku (Letnik 68, št. 8, 24.2.2019), tule pa je predelan in dopolnjen. Se učim.
Foto: Aleš Čerin, arhiv naše družine (poročna mojih starih staršev), ključavnice na Mesarskem mostu v Ljubljani 2.11.2012, Sveto pismo; Sandy Millar, Unsplash (prstana)
Uf! Tvoj citat Stephena Coveya o ljubezni kot glagolu me je pa močno "zadel". Prvikrat sem ga prebral nekako 25 let nazaj. Se ne spomnim dobro, če je iz "7 habits" ali "First thing first", dobro se pa spomnim občutka. Nekatere knjige so tako dobre, da ti razsvetlijo cel nov svet, in da ti je danes skoraj žal, da ne moreš znova pridobiti isti občutek, ko prebiraš tako knjigo prvikrat. Ko smo že pri Coveyu, ravnokar sem dobil njegovo zadnjo knjigo "Living Life in crescendo". Nisem še odprl, zgleda pa zelo obetavna. Bom gotovo kasneje kaj pisal o njej.