Primerjanje otrok: Kaj pa drugi? Koliko je pa pisal 'Ta-in-ta'?
O “lepi” starševski navadi primerjanja svojih otrok z drugimi.
Ko sem prišel iz šole, sem takoj povedal za oceno. Ne glede, če sem dobil petico, štirico ali bog-ne-daj trojko, vedno je bilo prvo vprašanje: "Kaj pa drugi? Koliko so pisali?". Kdaj ste nazadnje gledali spričevalo?
Kaj pa drugi?
Gledam tole črno-belo fotografijo. To so moji sošolci in sošolke, ko sem bil v drugem razredu osnovne šole (poglej fotografijo našega razreda in povej kateri otrok sem 🙂 - zapiši v komentar).
Spomnim se, da ko sem prišel iz šole, sem – če smo dobili “ocene nazaj” – vedno staršem takoj povedal za oceno.
Pri meni piflarju so bile to večinoma petice, kakšna štirica, trojka je bila že katastrofa. Ne glede, če sem dobil petico, štirico ali bog-ne-daj trojko, vedno je bilo prvo vprašanje: “Kaj pa drugi? Koliko so pisali?”. Še bolj je zabolelo, če sem slišal: “Koliko je pa pisal Ta-in-ta?”. Ta fant je bil namreč referenca. Še večji piflar.
Zanimivo, da tudi če sem pisal pet in če je bilo petk veliko, se je moja petka razvrednotila, če jih je bilo pa malo, je pridobila na teži. Podobno je bilo s štiricami in s kakšno trojko.
Včasih, če je bilo petk malo in sem bil med srečnimi dobitniki petke, sem bil skoraj junak. Stalno primerjanje!
V srcu je ostalo primerjanje
Kako malo pomembne so sedaj vse te ocene iz osnovne šole, srednje šole, tudi one s faksa nimajo prav nobene teže! Nikoli se ne spomnim, da bi jih kdo gledal. Recimo pri vstopu v službo. Pomembno je bilo le preprosto dejstvo, da sem šolo naredil.
Ne spomnim se, da bi me v poslovni karieri kdo kadarkoli vprašal glede ocen v gimnaziji, niti ni nihče nikoli odprl indeksa. Kot da ocene v resnici nikogar ne zanimajo. Samo starše so. In še to le “takrat”. Tisto minuto. Da jim je v srcih od veselja in ponosa vzdrhtelo srce. Potem so pozabili. Takoj.
Ne spomnim se več svojih ocen in tudi meni se ne zdijo pomembne. Nikoli ne odprem indeksa s faksa, da bi se “naslajal” nad onimi težko prigaranimi desetkami. Niti ne vem kje ga imam.
Mi je pa v srcu ostalo stalno primerjanje.
Kot da se vrednost otroka meri z ocenami, ki največkrat merijo le nekaj lastnosti človeka – predvsem sposobnost pomnjenja in sposobnost reproduciranja nazaj učitelju. Morda malo poenostavljeno, a velikokrat je tako. In te lastnosti sploh niso med najbolj pomembnimi za uspeh v življenju.
Česa vsega v šoli ne merijo?
Četudi govorimo, da je vsak človek unikat, da mu je Bog dal posebne talente, da ima vsak človek svoje prednosti in pomanjkljivosti, pa potem starši v praksi to zreduciramo na le nekaj elementov, ki po naši presoji štejejo. Na druge pozabimo.
Kot da se vrednost otroka meri z ocenami, ki največkrat merijo le nekaj lastnosti človeka – predvsem sposobnost pomnjenja in sposobnost reproduciranja nazaj učitelju.
Recimo, otrok ima lahko odlično sposobnost sočutnega vživljanja v drugega človeka, lahko mu gre dobro pri navezovanju stikov, lahko je povezovalec ljudi za skupno dobro ali skupni projekt, lahko je odličen voditelj – v razredu in na igrišču, lahko je radoveden iskalec novih tehničnih rešitev, ki jih zna tudi spraviti v življenje, lahko je dober prijatelj, lahko je empatičen poslušalec, lahko zna kompleksno temo preprosto razložiti, lahko zna dobro narediti kakšen predmet iz lesa ali kovine, lahko se dobro znajde na traktorju, …
Vse te sposobnosti so visoko cenjene – nekatere v poslovnem svetu, v obrti, druge omogočajo uspešno življenje v zakonu, mnoge od teh prispevajo k boljšemu in lepšemu svetu.
Pa se ne ocenjujejo. Ker jih ni “v sistemu”. In za mnoge starše zato ne obstajajo ali pa jih podcenjujejo.
Opaziti in izraziti. Namenoma.
Mnogo je še darov, sposobnosti in prizadevanj v otroku, ki se ne ocenjujejo. Starši jih zlahka spregledamo, še posebej, če se prepustimo družbenemu ozračju golega ocenjevanja produktivnosti.
Želim vam, dragi starši, da vse te neocenjevane darove, sposobnosti in prizadevanja prav namenoma vnesete v svoj sistem razmišljanja, jih opazite, cenite in jih otroku predstavite kot pomembne ter vredne. Naj se to “zapeče” v otroka. In ne primerjanje.
Obenem pa v otroku vzbudite hvaležnost za vse te darove, sposobnosti in tudi prizadevanja, ki niso njegova zasluga, niti ne vaša, pač pa prihajajo od Boga. Sveti Pavel je v Prvem pismu Korinčanom zapisal: Kaj imaš, česar bi ne prejel? Če pa si prejel, kaj bi se ponašal, kakor bi ne prejel? (1 Kor 4,7). Vse, prav vse smo prejeli - od Njega.
Foto: družinski arhiv Aleša Čerina