Pridiga Milana Knepa: Ves zahodni svet je potopljen v desakralizacijo

Pridiga gospoda Milana Knepa o desakralizaciji na 21. nedeljo med letom.

Foto: Ben Berwers, Unsplash

Z gospodom Milanom Knepom, tajnikom škofijskega Katehetskega urada, sem se dogovoril, da lahko objavljam njegove pridige na Substacku. Hvala g. Milan Knep, da ste pripravljeni deliti vaše odlične pridige.

---

Božja beseda

21. nedelja med letom (leto B)

»Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš!« (Jn 6,68-69)

1. berilo

Ostati hočemo zvesti Bogu

Berilo iz Jozuetove knjige (Joz 24,1-2.15-17.18)

Józue je zbral v Sihemu vse Izraelove rodove, sklical je Izraelove starešine, njegove poglavarje, njegove sodnike in njegove upravitelje in postavili so se pred Bogom. Tedaj je rekel Józue vsemu ljudstvu: »Če vam ni všeč, da bi služili Gospodu, si izberite danes, komu hočete služiti: ali bogovom, katerim so služili vaši očetje ónstran reke, ali bogovom Amoréjcev, v katerih deželi prebivate. Jaz in moja hiša pa bomo služili Gospodu.« Ljudstvo je tedaj odgovorilo in reklo: »Bog ne daj, da bi zapustili Gospoda in služili drugim bogovom. Kajti Gospod je naš Bog, on je izpêljal nas in naše očete iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti, in je pred našimi očmi delal ta velika znamenja, nas varoval na vsej poti, po kateri smo hodili, in pred vsemi ljudstvi, sredi katerih smo potovali. Tudi mi bomo služili Gospodu, kajti naš Bog je!«

Psalm 34

Odpev: »Okusite in glejte, Gospod je resnično dober.«

Ps 34,2-3.16-17.18-19.20-21.22-23

Slavil bom Gospoda ob vsakem času,

njegova hvalnica bo vedno v mojih ustih.

Z Gospodom se ponaša moja duša,

ponižni naj to slišijo in se veselijo.

Odpev: »Okusite in glejte, Gospod je resnično dober.«

Gospodove oči so uprte v pravične,

njegova ušesa slišijo njihove klice.

Gospodovo obličje je zoper hudodelce,

da njihov spomin izbriše z zemlje.

Odpev: »Okusite in glejte, Gospod je resnično dober.«

Pravični so klicali in Gospod jih je uslišal,

iz vseh njihovih stisk jih je rešil.

Blizu je Gospod njim, ki so skrušeni v srcu,

in tiste, ki so potrtega duha, rešuje.

Odpev: »Okusite in glejte, Gospod je resnično dober.«

Veliko nesreč zadene pravičnega,

a iz vseh ga Gospod rešuje.

Vse njegove kosti varuje,

nobena izmed njih se ne bo zlomila.

Odpev: »Okusite in glejte, Gospod je resnično dober.«

Nesreča bo usmrtila krivičnega,

sovražnike pravičnega bo zadela krivda.

Gospod rešuje duše svojih služabnikov,

nihče od teh, ki vanj zaupajo, si ne bo nakôpal krivde.

Odpev: »Okusite in glejte, Gospod je resnično dober.«

2. berilo

Skrivnost zakonske zveze odseva v Kristusu in Cerkvi

Berilo iz pisma apostola Pavla Efežanom (Ef 5,21-32)

Bratje in sestre, iz strahospoštovanja do Kristusa se podrejajte drug drugemu. Žene naj bodo podrejene svojim možem kakor Gospodu, mož je namreč glava ženi, kakor je Kristus glava Cerkvi, svojemu telesu, ki ji je odrešenik. In kakor je Cerkev podrejena Kristusu, tako naj bodo v vsem žene možem. Možje, ljubíte svoje žene, kakor je Kristus ljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe, da bi jo posvétil, ko jo je očistil v kopeli vode z besedo, tako da bi sam postavil predse veličastno Cerkev, brez madeža, gube ali česa podobnega, da bo sveta in brezmadežna. Tako so tudi možje dolžni ljubiti svoje žene kot svoja lastna telesa. Kdor ljubi svojo ženo, ljubi sebe. Saj vendar ni nihče nikoli sovražil svojega telesa, temveč ga hrani in neguje, kakor Kristus Cerkev: smo namreč udje njegovega telesa. Zaradi tega bo mož zapústil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno telo. Ta skrivnost je velika; jaz pa pravim: glede Kristusa in glede Cerkve.

Evangelij

Jn 6,63.68

Aleluja

Aleluja. Tvoje besede, Gospod, so Duh in življenje. Ti imaš besede večnega življenja. Aleluja.

Kristus ima besede večnega življenja

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 6,60-69)

Tisti čas je veliko njegovih učencev reklo: »Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati?« Ker je Jezus v sebi vedel, da njegovi učenci godrnjajo nad tem, jim je rekel: »To vam je v spotiko? In če boste videli Sina človekovega iti gor, kjer je bil prej? Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi. Besede, ki sem vam jih govóril, so duh in življenje. Toda med vami so nekateri, ki ne verujejo.« Jezus je namreč od začetka vedel, kateri ne verujejo in kdo ga bo izdal. Govóril jim je: »Zaradi tega sem vam rekel: Nihče ne more priti k meni, če mu ni dano od Očeta.« Po tistem je mnogo njegovih učencev odšlo in niso več hodili z njim. Jezus je tedaj rekel dvanajstérim: »Ali hočete tudi vi oditi?« Simon Peter mu je odvrnil: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti od Boga.«

Vir: Hozana.si

---

Pridiga

Med Jozuetom, o katerem smo brali v prvem berilu, in nami je velikanski časov prepad, zato je iskanje vzporednic zelo težavno. Splošno prepričanje sodobnega človeka je, da je civilizacijski napredek linearen, torej premočrten, ker naj bi potekal od slabšega na boljše, od primitivno organizirane družbe do tehnološko, ekonomsko, kulturno in politično sofisticiranega  družbenega reda. Če je temu res tako, potem je Jozue zgolj relikt preteklosti, od katerega se nimamo česa naučiti. Preden naredimo kakršen koli zaključek, se oprimo na dve avtoriteti, na biblično znanost, ko gre za Jozueta, in papeža Frančiška, ko gre za naš čas.

Zgodovinsko ozadje

Začnimo z Jozuetovo knjigo, ki je neke vrste dopolnilo k dogodkom povezanih z izhodom iz Egipta okoli leta 1.250 pr. Kr.. Izraelci so pod Mojzesovim vodstvom okoli štirideset let potovali skozi puščavo. Ta dolgotrajna pot je bila hkrati proces oblikovanja judovske verske, narodne in kulturne identitete. Med leti 1.220 in 1.200 so Izraelci postopno osvajali Palestino, svojo »obljubljeno deželo«.

Abraham, večni popotnik in oče izvoljenega ljudstva, ki ga postavljamo v srednjo bronasto dobo,  v čas okoli 1.850 pr. Kr., ni nikoli prejel v last dežele, v katero je bil poslan, vendar je svojim potomcem zapustil prvo zavezo z Bogom, ki ga je poklical na pot.

Jozuetu, ki je bil verski in državni voditelj, je bila torej zaupana naloga, da izpolni, kar je bilo šesto let pred tem obljubljeno Abrahamu. Osvojitev Kanaana oz. Palestine je želel zaznamovati z dogodkom, ki bo trajno vpisan v zavest in zgodovino judovskega ljudstva.

V Sihemu je Jozue zbral vse Izraelovo rodove, njihove starešine, poglavarje in sodnike. Sihem je bil v tistem času osrednje versko središče za vse Izraelove rodove. Jozue je želel z novo generacijo Izraelcev obnoviti Sinajsko zavezo; prva generacija, ki je izšla iz egiptovske sužnosti, je namreč že pomrla.

V nagovoru ljudstvu je kratko obnovil narodno zgodovino, pri čemer je želel poudariti predvsem to, da se je vse začelo na Božjo pobudo. In če je vsa preteklost od Abrahama do Mojzesa temeljila na zavezi z Bogom, naj tako ostane tudi vnaprej. Če bi se tedaj, ko so končno dobili v posest Obljubljeno deželo, obrnili k drugim bogovom, bi jih doletela enaka usoda kot ljudstva, ki so častila malike. Zgodovina je namreč izpričala, da so sosednji narodi: Amorejci, Moabci, Amonci, Filistejci, Edomci, Aramci in drugi, ki so bili politeisti, mnogobožci, drug za drugim izumrli.

Izraelci so po Jozuetovem nagovoru doumeli, kako usodna je zanje zvestoba Bogu. Rekli so: »Bog ne daj, da bi zapustili Gospoda in služili drugim bogovom. Kajti Gospod je naš Bog, on je izpeljal nas in naše oče iz egiptovske dežele, in pred nami delal ta velika znamenja, nas varoval na vsej poti, po kateri smo hodili. Tudi mi bomo služili Gospodu, kajti naš Bog je.« (Joz 24,16–18).

Obljuba, ki so jo Izraelci dali na zborovanju v Sihemu, je bila pozneje večkrat prelomljena in zmaličena, vendar nikoli do konca pozabljena. Vsaka nova generacija Izraelcev je na Božjo pobudo, zlasti po glasu prerokov, vedno znova ozavestila pomen Sinajske zaveze.

Izraelci so naslednjih tisoč dvesto let, od Jozueta do Kristusa, doživljali strahovite preizkušnje: asirsko in babilonsko izgnanstvo, grško in rimsko okupacijo, vrsto notranjih pretresov, zločinov in nezvestob, vendar se je klic, ki ga je prvi zaslišal Abraham, vedno znova oglašal. Eden od teh je opisan v današnjem odlomku iz Janezovega evangelija. Podobno kot v Jozuetovem času je bila tudi v Kafarnaumu zbrana množica, ki jo je Jezus nasitil s kruhom in ribami. Ob tem jih je spomnil na Mojzesa, ki je v puščavi od Boga izprosil kruha, mano z neba, da ljudstvo na poti ni pomrlo. Tudi v Kafarnaumu se je postavilo isto vprašanje kot nekoč v Sihemu: ali bodo ljudje, potem ko so prejeli obljubljene dobrine, tedaj deželo, sedaj kruh in ribo, ostali zvesti. Ali bodo razumeli, da se bodo brez Boga, ki je brezpogojno zvest, izgubili?

Če so v Sihemu vsi ostali z Jozuetom, v Kafarnaumu ni bilo več tako. Nekateri so odšli in niso več hodili za Jezusom, je zapisal evangelist Janez. Tedaj je Jezus preostale, kot nekoč Jozue, vprašal, ali hočejo tudi oni oditi. Simon Peter je v imenu vseh rekel: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti od Boga.« (Jn 6,68–69).

Ves zahodni svet je potopljen v desakralizacijo

Kje smo danes? Ves zahodni svet je potopljen v desakralizacijo. Za Boga ni več prostora ne v družini ne v šoli ne v družbi. Zakaj je Bog izgnan iz sodobnega sveta?

Papež Frančišek v okrožnici Fratelli tutti (naloži si PDF) odgovarja, da globalne ekonomske, finančne in politične sile stremijo k popolni prevladi nad ljudmi. To delajo tako, da v enostranski napredek, predvsem tehnološki, ki se preliva v rast materialne blaginje, nenehno sejejo negotovost in trajno nezaupanje. Ljudje tega niti ne opazijo, ker se nezaupanje vsakega do vseh odvija pod krinko obrambe nekaterih novih vrednot. Po papeževih besedah se v številnih državah naslanjajo na politični mehanizem nenehnega vznemirjanja, pretiravanja in razdvajanja. Drugim na različne načine odrekajo pravico do obstoja in mišljenja; v ta namen se zatekajo k strategiji smešenja, sumničenja in obkoljevanja. Ne sprejemajo njihovega dela resnice, njihovih vrednot, kar družbo vedno bolj siromaši in prepušča samovolji močnejšega. (Prim. papež Frančišek, Okrožnica Vsi smo bratje, Fratelli tutti, Ljubljana: Založba Družina, Cerkveni dokumenti 165, str. 11–12.) Ko sem prebiral te papeževe besede, sem večkrat pomislil, ali morda opisuje stanje duha v naši državi.

Še kako drži naslednja papeževa ugotovitev: Politika tako ni več zdrava razprava o dolgoročnih razvojnih načrtih za vse in za skupno blaginjo, temveč le besedovanje o kratkotrajnih všečnih potezah, ki jim je edini cilj uničenje drugega. V tej besedni igri diskvalifikacij je razprava zlorabljena za stalno vzdrževanje sporov in kljubovanja.

Sv. oče se potem sprašuje: Kako je v tem spopadu interesov, v katerem so vsi proti vsem, kjer je glagol zmagati sopomenka za uničiti, mogoče dvigniti glavo in priznati bližnjega ali pristopiti k tistemu, ki je šibek? Kajti načrt z velikimi cilji za razvoj vsega človeštva zveni danes kakor delirij, še dodaja papež (Prim. papež Frančišek, Okrožnica Vsi smo bratje, Fratelli tutti, Ljubljana: Založba Družina, Cerkveni dokumenti 165, str. 11–12.).

Teh papeževih besed, ki so ostra kritika tistih, ki nam danes vladajo, nam mediji ne posredujejo. Papež se znajde na naslovnicah le, če na videz pritrjuje interesom vladajočih. Vendar ne gre za pritrjevanje, temveč za zlorabo papeževih besed, ker iste besede, ki jih papež razlaga v kontekstu evangelija, drugi razlagajo zgolj v podporo svojim parcialnim interesom. Spreminjajo pomene in vsebino besed, pravi papež, kar smo omenili že preteklo nedeljo.

Katoličani nismo naivni. Papež ni dobrovoljen ostareli očka, ki naj bi se nevedoč, kaj se dogaja, samo še smehljal. Papež Frančišek je prerok, je naslednik sv. Petra, ki nam skupaj z njim polaga na srce: Gospod, h komu naj gremo. Besede večnega življenja imaš.

Mož ljubi svojo ženo, kakor je Kristus ljubil svojo Cerkev

Naj se pri tem ne zapletamo v presojanje kulturnih modelov in vidimo, denimo, v današnjem odlomku sv. Pavla iz pisma Efežanom le še en relikt patriarhata. Če pravi sv. Pavel, da je mož glava ženi, je to po njegovem prepričanju smiselno le, če ta isti mož ljubi svojo ženo, kakor je Kristus ljubil svojo Cerkev in dal zanjo sam sebe.

Vsaka žena, ki bo ljubljena na ta način, bo moža kot glavo sprejela, saj bo vedela, da ji bo brezpogojno zvest, da bo pogumno in vztrajno nosil bremena skupnega življenja, in je ne bo ob prvih težavah zapustil, ali ji prepuščal, da sama nosi tri vogale doma. Mož v krščanskem pomenu besede je tisti, ki zapusti očeta in mater, se pridruži svoji ženi in je z njo do konca ena duša in eno telo.

To je naš krščanski odgovor na desakralizirani svet, poln krink, zlorab, prevar in zapeljevanja. Če bomo tako ravnali, kot nam oznanja Božja beseda, bomo naredili most od sedanjega izgubljenega in desakraliziranega sveta do novega civilizacijskega modela, ki bo prišel, ko bo po Božji suvereni volji nastopila nova polnost časov.

Milan Knep, duhovnik