Pridiga Milana Knepa o modrosti: "Kdor svojih želja ne kroti, hoče vedno več, nazadnje vse."
O predstavah o modrosti in kaj modrost je. Pridiga gospoda Milana Knepa 13. oktobra 2024, v Stolnici v Ljubljani.
Z gospodom Milanom Knepom, tajnikom škofijskega Katehetskega urada, sem se dogovoril, da lahko objavljam njegove odlične pridige na Substacku. Hvala, da ste pripravljeni deliti.
Božja beseda
1. berilo
Modrost moramo ceniti nad vse
Berilo iz knjige modrosti (Mdr 7,7-11)
Molil sem in dana mi je bila preudarnost, klical sem in name je prišel duh modrosti. Bolj sem jo cenil kakor žezla in prestole, v primerjavi z njo sem imel bogastvo za prazen nič. Niti z neprecenljivim draguljem je nisem primerjal, saj je v njenih očeh vse zlato le kupček peska in srebro se v primeri z njo šteje za blato. Bolj kot zdravje in lepo postavo sem jo vzljubil; sklenil sem, da jo bom raje imel kakor luč, ker njen plamen ne pozna pojemanja. Hkrati z njo so prišle k meni vse dobrine, po njenih rokah neizmerno bogastvo.
Pridiga
»Molil sem in dana mi je bila preudarnost, klical sem in name je prišel duh modrosti,« (Mdr 7,7) beremo danes v Knjigi modrosti. Te svetopisemske besede odpirajo več vprašanj: kaj je modrost, kako priti do nje in kdo je dejansko moder. Na ta večplastna vprašanja radi odgovarjamo preveč »po domače«. Omenimo nekatere zavajajoče poglede na modrost.
Zdrava pamet
Začnimo z molitvijo za zdravo pamet. Navadno izhajamo iz prepričanja, da vsi okoli nas potrebujejo več zdrave pameti, le nam naj bi je ne manjkalo. Ne da bi se prav zavedali, za merilo zdrave pameti postavljamo svojo pamet. Nekritičen odnos do lastne pameti je prvi pokazatelj, da mogoče le nismo tako modri, kot mislimo. Sam ne molim za zdravo pamet kogar koli, ker bi se lahko začel kaj hitro povzdigovati nad druge, pač pa vsak dan prosim Gospoda, da bi dal svojega Svetega Duha vsem, ki jih vključujem v svoje molitve, ter da bi vsi ti z Božjo pomočjo ohranili tudi svoje duševno oz. psihično zdravje. Ne verjamem namreč v nobeno drugo zdravo pamet, kot tisto, ki je dar Svetega Duha.
Naravna zdrava pamet
Naravna zdrava pamet, na katero ljudje toliko dajo, je ambivalentna, kot je ambivalentno vse, kar izhaja iz narave. Narava ni dobra sama po sebi, kot ljudje v svoji romantični naivnosti razlagamo, ampak je narava vedno le padla narava, torej ranjena in okrnjena. Posledično je tudi naravna modrost vedno vsaj deloma zaslepljena, in zato enkrat prava, drugič zmotna. Spoznavamo nepopolno, zamegljeno, v ogledalu (prim. 1 Kor 13,12), poudarja sv. Pavel. Ključ, ki sv. Pavlu odpira vrata modrosti, je Kristusov Duh. V Njem so vsi zakladi modrosti in vednosti; vera pa omogoča vstop v vse presegajoče bogastvo in spoznanje Kristusovo (prim. Ef 1).
Omenimo nekatere velikane modrosti, ki so to razumeli. Mednje štejemo tudi svetnike in svetnice, ki godujejo oktobra: sv. Terezija Deteta Jezusa, sv. Frančišek Asiški, sv. Terezija Avilska, sv. Ignacij Antiohijski, sv. evangelist Luka itd.
Zdrava kmečka pamet*
Druga prazna floskula, ki jo pogosto slišimo, je zdrava kmečka pamet. Zgodnje otroštvo sem preživel med kravami, prašiči, kurami in konji, pa seveda na poljih in v gozdovih, pa vendar te fraze o zdravi kmečki pameti še nikoli nisem izrekel, ker pač nanjo nikoli nisem dal več, kot je dejansko vredna. Njena vrednost pa je polovična, kot je polovične vrednosti vse drugo, kar izhaja iz narave. Zdrava kmečka pamet je ravno toliko točna kot je zavajajoča. Osnovni problem pa je v tem, da z njo ne moremo z gotovostjo soditi, ali nas takrat, ko mislimo, da nas vodi k resnici, ne vodi morda v zmoto. Merilo modrosti moramo potemtakem iskati zunaj dometa zdrave kmečke pameti, predvsem v evangeliju.
"Kdor svojih želja ne kroti, hoče vedno več, nazadnje vse."
Zdrava kmečka pamet pa nima občudovalcev samo med Slovenci, ampak jih najdemo tudi drugod. Posebej močno so v času vojn, prevratov ter družbenega in kulturnega kaosa vanjo zaupali Rusi. Radikalni ruski satirik Aleksander Radišev je dokazoval, da mora ruski narod svoje najvišje vrednote iskati v kulturi najponižnejših slojev. Pesnik Lvov je občudoval naravno vedenje in ustvarjalnost ruskega kmetstva. Med izobraženci se je razvil kult preprostega kmečkega življenja, ki so ga začinili s pričevanji o njegovi moralni čistosti. Očarani so bili z romantičnimi ideali rodne grude, ki naj bi jo brezbožna zahodna in peterburška civilizacija ne pokvarila in omadeževala. Rusko pripovedništvo 19. stoletja je utrjevalo manihejsko razlikovanje med tujo izumetničenostjo in preprosto rusko resnico, in kazalo na domnevno protislovje med evropskim razumom ter ruskim srcem in njegovo dušo. Sankt Peterburg je bil predstavljen kot sedež prevare in ničevosti, prava Rusija pa naj bi se obdržala na podeželju. Temu so pridruževali tudi idiličen pogled na domnevno nepokvarjeno preteklost, kar je bilo v t. i. Rousseaujevi dobi nekaj vsakdanjega. Idealizirali so preprosto in krepostno življenje prednikov, ki naj bi bili edini pravi Rusi. Ruski inteligenci se je v običajih in verovanjih kmetov razodevala Rusija kot odrešenjska resnica. Knez Volkonski, daljni bratranec Leva Nikolajeviča Tolstoja, je bil eden tistih ruskih plemičev, ki so za svoj narod in zase iskali odrešitev med kmeti. Tudi tisti plemiči, ki so bili vzgojeni v zahodni kulturi in so brezhibno govorili francosko, so se bolje počutili med možmi, ki so smrdeli po kravjem gnoju, kot med francosko govorečo rusko gospodo. Življenju iz resnice, iskanju odgovora na temeljno vprašanje, kako prav živeti v Rusiji, je Tolstoj posvetil svoje življenjsko delo – roman Vojna in mir.
Leta 1897 pa je Anton Pavlovič Čehov z novelo Kmetje močno razburkal rusko družbo. Avtor pripoveduje o moskovskem natakarju, ki se s svojo družino vrne v rojstno vas, kjer vlada beda. Čehov zapiše, da ti ljudje živijo slabše kot živina, zato so surovi, nepošteni, umazani, pijani, večno skregani. Povest Čehova je mit o dobrem, pristnem in modrem kmetu temeljito načela. Tolstoj, sam zaverovan v kmetstvo, je zgodbo razglasil za greh pred ljudstvom. Obsodbe Čehova so padale z vseh strani, hvalili so ga edino marksisti. Ruska identiteta je bila dejansko mit, in Čehov, mojster psihološkega realizma, ga je zrušil, ker je kot nihče drug orisal životarjenje v ruski provinci. Bil je namreč zdravnik; bolni kmetje so od daleč prihajali v njegovo ordinacijo, zato je poznal socialno, duhovno in duševno bedo ruskega podeželja.
“Po znanje gremo v šolo; po modrost, s katero pridobljeno znanje upravljamo v svoj dušni in telesni blagor, pa gremo h Kristusu.”
Sv. Terezija iz Lisieuxa: »Moje želje so zame pravo mučeništvo.«
Opisu nekaterih stranpoti pri iskanju modrosti bo sledil zaključek, v katerem si bomo odgovorili na prej zastavljena vprašanja: kaj je modrost, kako do nje priti, in kdo je dejansko moder? Besedo bomo dali sv. Tereziji iz Lisieuxa, francoski karmeličanki (1873–1897). Kako je mogoče, da je bila ta redovnica leta 1997 razglašena za cerkveno učiteljico, čeprav je umrla stara komaj 24 let in se po izobrazbi ter ustvarjalnem opusu nikakor ne more primerjati z velikimi cerkveni učitelji kot so: sv. Ambrož, sv. Avguštin, sv. Gregor Veliki, sv. Tomaž Akvinski, sv. Terezija Avilska in drugi.
Čeprav Terezija ni bila ne psihologinja ne psihoterapevtka, je odkrila ključni psihološki in duhovni problem, ki ga je strnila v stavek: »Moje želje so zame pravo mučeništvo.« S tem je v temelju zavrnila modernistično zmoto, ki ljudem priporoča, naj sanjajo, naj imajo svoje sanje. Kaj je sanjarjenje drugega kot to, da se naš notranji svet razleti na želje, ko ne živimo več v stiku s svojo notranjostjo, temveč tavamo na njenem obrobju, po katerem vznikajo nove in nove želje. Kot pri Adamu in Evi, ki sta imela vse, Edenski vrt, a ste hotela prestopiti tudi v obnebje, ki po logiki stvari pripada samo Stvarniku.
Kdor svojih želja ne kroti, hoče vedno več, nazadnje vse: prepotovati ves svet, imeti vse znanje, posedovati nepremičnine od Irske do Tasmanije itd. Svet naj bi namreč obstajal predvsem zanj, kajti sebe dojema kot središče in smisel sveta. In kar je manj kot vse, v njem povzroča frustracije. Prazna in frustrirana duša, mučenica svoje zmote, vse bolj kliče po alkoholu, kokainu, pomirjevalih in vedno močnejših dražljajih.
Terezija je od množice želja, ki so ji povzročale tesnobo, naredila obrat k absolutni kakovosti. Odkrila je rešitev za svoj temeljni problem, našla je zdravilo za svojo dušo in psiho, in o tem zapisala: Hrepenite pa po večjih darovih; hočem vam pokazati še mnogo odličnejšo pot, ki je ljubezen.
Ob teh besedah sv. Pavla se je umirila in dodala: Ljubezen je vse v vsem. Končno sem odkrila svoj poklic! Moj poklic je odslej ljubezen. Našla sem svoje mesto v Cerkvi. Mi pa bi temu dodali: tudi v družbi, zlasti sedaj, ko vse leti narazen, vse kliče po več ljubezni.
Terezija je poznala znanost ljubezni, ki ni v nasprotju z akademsko znanostjo. Modrost je ljubezen, ki je po Svetem Duhu izlita v naša srca. Terezija nam je pokazala pot, kako priti do nje, namreč do Boga, ki je Modrost sama. Njemu se je prepustila in rekla: Tudi če bi imela na vesti vse grehe, ki jih je mogoče storiti, bi se vrgla – s srcem, raztrganim od kesanja – Jezusu v objem, ker vem, kako ljubi izgubljenega sina.
Po znanje gremo v šolo; po modrost, s katero pridobljeno znanje upravljamo v svoj dušni in telesni blagor, pa gremo h Kristusu.
*Misli o mitu čistosti ruskega kmetstva so povzete iz knjige: Orlando Figes, Natašin ples, Kulturna zgodovina Rusije, prevedel Matej Venier, Ljubljana: Modrijan 2003
Foto: Aleš Čerin
... molitev za zdravo pamet ... Ja, to nam vsem manjka oz. na to vsi pozabljamo.