Pridiga Milana Knepa o domu in “nedomu” ter o posledicah
O razliki med domom in stanovanjem, ter dve izkušnji - doma in “nedoma”, ki ju opisuje Dostojevski. In posledice.
Mrzlo je ob teh večerih …
V poznih decembrskih dneh se kmalu po četrti uri nad mesto spustijo oblaki, zrak, nasičen z vlago in meglo, se zgosti, pol ure pozneje nas zagrne tema. Mrzleče je; tudi če nismo prehlajeni, pokašljujemo, da bi od sebe vnaprej odgnali nevidne migetajoče klice, ki z vsakim dihom silijo v nas. Pogled na ulice je mrk, ponujajo se nam gole veje in posivele fasade; takšne so videti, tudi če so prenovljene. Ni nam do tega, da bi s kom postali na uličnem vogalu. Čim prej hočemo na toplo in na blagodejno sobno svetlobo.
Kje lahko najdemo to dvoje? Nekateri nikjer. Obdani s kartoni ždijo pod mostovi ali med golimi stenami opuščenih proizvodnih hal. Tem, ki so na ulici, novembra Karitas in druge dobrodelne ustanove blažimo brezup. Večina pa ima dom, eni pravega, drugi samo nekakšnega. Ti drugi imajo dom, ki je le naslov stalnega bivališča; v njem so kuhinja, kopalnica in spalnica; v vsakem prostoru sta še radiator in stikalo za luč. Ti atributi stanovanja še niso dom. Tega se močneje zavemo v trenutkih, ko duša išče še nekaj več.
Kaj - bolje kdo - je dom?
Dom je oseba, sozakonec in otroci, a le če jih spustimo k sebi, v svojo notranjo bližino; če jim dovolimo, da nas sprejemajo v vsej naši resničnosti, ki je včasih prav uboga, in ob tem vedo, da jih brez preostanka sprejemamo tudi mi. Takšen dom je iz sveta izvzet kraj, zunaj dosega in nadzora kogar koli. V njem smo z bližnjimi in oni z nami, a ne le občasno, marveč stalno, za začetek in za konec vsakega dneva, pa tudi vmes. Zelo preprosto, a tako neznansko zapleteno. Enim nekaj najbolj samoumevnega, drugim nekaj trajno neznanega.
Kako naj ustvarimo dom? Kdo nas uvaja v skrivnost snovanja doma? Družba in kultura, ki jo vpijamo skozi filmsko produkcijo, literaturo in vse drugo, kar še vpliva na nas, malokdaj. Tudi od politike ne smemo pričakovati preveč. Zanjo je dovolj, da transparentno regulira stanovanjske sklade in kredite; če skrbi, da pri prostorskih načrtih za stanovanjske soseske ne pride do korupcije, in pri javno-zasebnih partnerstvih ne ostane preveč v žepih špekulantov. Občutek doma kreirajo še urbanisti, arhitekti, načrtovalci notranje opreme, veletrgovci in celo sosedje, s katerimi pogosto tekmujemo.
Vsi vemo, da smo z vsem tem, kar smo omenili, še vedno le pri označevalcih stanovanja. Kajti komfort je eno, dom pa je nekaj drugega, ker je druge narave. Stanovanje in dom sta stvarnosti različnega reda. Med njima ni premega sorazmerja, saj duhovna stopnja doživljanje doma ni pogojena s stopnjo stanovanjskega udobja. Dom torej sploh ni količinska kategorija, pač bližina v družino povezanih oseb.
Temelj doma za ženo sta moževa bližina in zvestoba; otrokov dom pa sta najprej materina in očetova brezpogojna pripadnost drug drugemu ter trajnost in trdnost njune zveze.
V takšnem razmerju med njima njuno naročje postane tudi otrokov dom. Če med materjo in očetom ni varnega in zaupljivega odnosa, ima otrok lahko sicer dve naročji, a nima doma. Otroška soba z delovno mizo, posteljo in omaro so le tehnični vidiki doma, zato že na prvi pogled prepoznamo zvijačo reklam, ki ponujajo opremo za dom in s prizori srečnega in nasmejanega mladega para z otroki vsiljivo enačijo dom in stanovanje.
Vse to pravzaprav vemo, a vseeno ni odveč, da si znova prikličemo v zavest razliko med domom in stanovanjem, saj se nam lahko kaj hitro zgodi, da rutina vsakdanjega življenja izprazni čustva in duha, potrebo po bližini pa nadomestijo zasloni; in tako se dom povsem neopazno spreminja v stanovanje.
Izkustvo doma in upanja ter kako, če izkustva doma nimaš
Če se na 1. adventno nedeljo nekoliko več zadržujem pri opisu razlike med domom in stanovanjem, to delam še iz nekih drugih razlogov kot so ti, o katerih sem govoril doslej. Tvegam domnevo, da je današnje sporočilo preroka Jeremija samoumevno dostopno samo tistim, ki imajo izkustvo doma. Vsi, ki ste imeli dom, nosite v duši vero, ki ohranja neomajno upanje, zato razumete presežne globine Jeremijevih besed iz današnjega prvega berila: Tiste dni in tisti čas storim, da požene Davidu mladika pravičnosti. Tiste dni bo Juda rešen in Jeruzalem bo prebival na varnem (prim. Jer 33,15–16).
Upanje in notranja moč, o katerih govori Jeremija, sta istega reda kot zemeljski dom, ki je predpodoba večnega doma, ko bo Izrael končno na varnem prebival. Nekateri ste se do te vere, ki vam omogoča duhovni vstop v Jeremijevo oznanilo, morali dokopati brez izkustva pravega doma; do zveličavne vere ste prišli po posebni milosti, ne da bi kdaj zares imeli srečen dom s starši ter brati in sestrami.
In kaj nosijo v duši vsi tisti, ki niso izkusili doma kot nekaj samoumevnega, in niso tudi po nobeni drugi poti prišli do duhovnega uvida, s katerim bi lahko sprejeli moč in tolažbo preroka Jeremija.
V delih Dostojevskega: izkušnja doma in “nedoma” ter posledice
Da bi osvetlil to razliko, se bom napotil k Dostojevskemu. Veliki pisatelj se je dobro zavedal razlogov, zakaj je vse življenje iskal Boga, zakaj je z vsem svojim bitjem želel pripadati Kristusu, bogočloveku, in ne le kozmičnemu valovanju energij, ali bogu, sprijetemu s celoto vsega bivajočega.
Zaupanje, ki je postalo trdno prepričanje, da je Kristus tista prava Davidova mladika pravičnosti, je bilo Dostojevskemu položeno v zibelko, zato je bila vera zanj na nek način samoumevna.
Takole pripoveduje o ozadju svoje vere:
Vstajali smo ob šestih zjutraj. Ob osmih je oče, zdravnik, odhajal v bolnišnico, ob devetih pa ga je kočijaž odpeljal na domove številnih pacientov. Okoli poldneva je mati pogrnila mizo in družina je sedla h kosilu. Po kosilu si je oče privoščil pipo ter uro in pol počitka. Po poldanskem čaju je bil ob štirih spet v bolnišnici. Zvečer je sledilo delo z bolniškimi listi in pisanje receptov. Ob devetih zvečer, ne prej ne pozneje, smo pogrnili mizo za večerjo. Po večerji smo dečki pokleknili pred ikono, zmolili, se poslovili od staršev in šli spat. Ob nedeljah in praznikih smo starši in otroci skupaj hodili k jutranji in večerni maši v bolnišnično cerkev. Z njo je povezan moj najzgodnejši otroški vtis. Ko me je mama vzela s seboj k obhajilu, sem videl, kako je golob priletel v cerkev skoz eno okno in skoz drugo zletel ven. Zapomnil sem si tudi, kako sem že pri treh letih z mamo pokleknil pred ikone in pred spanjem zmolil naslednje besede: 'Vse upanje, Gospod, polagam nate. Mati Božja, obdrži me pod svojo streho.' Tako smo molili vsak večer (prim. L. Saraskina, Dostojevski, LUD Literatura 2021, str. 60–61).
Popolnoma drugačno pa je bilo domače okolje dveh deklet, ki ju opisuje Dostojevski:
V družini nekdanjega tlačana so odraščali trije otroci, sin in dve hčerki. Otroci so na podeželju odraščali prosto, toda od trenutka, ko je njihov oče postal upravnik grofovih moskovskih posestev, se je družina preselila v Moskvo. Začeli so živeti na veliki nogi. Na voljo so jim bili prostorni apartmaji s kopico služabnikov, guvernant in vzgojiteljev. Sestri so nato dali v penzionat za plemiška dekleta. Začeli so ju privlačiti kritični članki o carju, razglasi in agitatorski pozivi, nelegalne publikacije in revolucionarne organizacije, širjenje nihilizma in ženske emancipacije. Zadaj, za ostriženimi lasmi, v obleki, ki od daleč spominja na moško, z držo brez predsodkov, se je skrivala negotovost.
Sredi maja leta 1862 je Dostojevski na kljuki vrat svojega stanovanja našel izvod razglasa Mlada Rusija, ki je pozival h krvavi in neusmiljeni revoluciji: Zaklicali bomo: 'Sekire! In takrat neusmiljeno udrihajte po imperatorski stranki, tolcite jih na trgih, v hišah, na tesnih uličicah mest, na širokih ulicah prestolnic, tolcite jih v vaseh. Sovražnike je treba uničevati na vse načine (prav tam, str. 317).
Dostojevski je ob tem zapisal, kako ga je potrl nizek nivo razvoja in kakršnegakoli razumevanja resničnosti. Strašila ga je stopnja te ničevosti.
Ker sestri v otroštvu nista imeli doma, sta varnost in zaupanje v prihodnost iskali drugje. Ena od njih, Polina, nadaljuje Saraskina, raziskovalka Dostojevskega, je bila na vseh študentskih plesih in literarnih večerih, sprejemala je vse nove ideje, ki vznemirjajo mladino. Takrat je bila v modi svobodna ljubezen. Mlada in lepa Polina je pridno sledila duhu časa, ko je služila Veneri, rimski boginji ljubezni. Prehajala je od enega študenta k drugemu in menila, da tako služi evropski civilizaciji (prim. prav tam, str. 316–318).
Osebno
Razlikovanje med tema dvema svetovoma je meni nekaj notranjega, zato me svet dveh sester iz penzionata, ki nista imeli doma, nikoli ni privlačil. Od nekdaj sem po milosti, podobno kot Dostojevski, čutil, da je prav Gospod tisti, ki me lahko obogati, napolni z ljubeznijo in mi pomaga obstati, kot pravi danes sv. Pavel v pismu Tesaloničanom.
Tako sam razumem in občutim advent.
Foto: Aleš Čerin