Pridiga Milana Knepa: Kdo v našem času, če sploh kdo, opravlja preroško službo?
Pridiga gospoda Milana Knepa na 14. navadno nedeljo, 7. julija 2024, v Stolnici v Ljubljani, ob 11.30.
Z gospodom Milanom Knepom, tajnikom škofijskega Katehetskega urada, sem se dogovoril, da lahko objavljam njegove pridige na Substacku. Hvala g. Milan Knep, da ste pripravljeni deliti vaše odlične pridige.
Božja beseda: 14. NAVADNA NEDELJA – B
1. BERILO
Tudi upornemu ljudstvu Bog pošilja preroke
Berilo iz knjige preroka Ezekijela (Ezk 2,2-5)
Tiste dni je prišel vame duh in me postavil na noge. Slišal sem tega, ki mi je govóril. Rekel mi je: »Sin človekov, pošiljam te k Izraelovim sinovom, k narodu upornikov, ki so se mi uprli. Oni in njihovi očetje so se mi upirali vse do tega dne. Ti ljudje so trmastega obraza in predrznega srca, k njim te pošiljam. Reci jim: ›Tako govorí Gospod Bog: Naj poslušajo ali ne – kajti uporna hiša so – vendar naj spoznajo, da je bil prerok med njimi.‹«
PSALM 123
Odpev: »Svoje oči dvigam k tebi, ki imaš prestol v nebesih.«
Kakor se oči hlapcev ozirajo k roki svojih gospodarjev,kakor se oči dekle ozirajo k roki svoje gospodinje, tako se naše oči ozirajo h Gospodu, našemu Bogu, dokler nam ne izkaže milosti.
Odpev: »Svoje oči dvigam k tebi, ki imaš prestol v nebesih.«
Izkaži nam milost, Gospod, izkaži nam milost, ker smo že siti zaničevanja. Dovolj se je nasičevala naša duša z zasmehom bogatih, z zaničevanjem prevzetnih.
Odpev: »Svoje oči dvigam k tebi, ki imaš prestol v nebesih.«
2. BERILO
Ob slabotnosti apostolov se razodeva Kristusova moč
Berilo iz 2. pisma apostola Pavla Korinčanom (2 Kor 12,7-10)
Bratje in sestre, da se zaradi vzvišenosti razodetij ne bi prevzel, mi je bil dan v meso trn, satanov poslanec, ki naj bi me tepel, da se ne bi prevzel. Trikrat sem prosil Gospoda, da bi ga umaknil od mene, a mi je rekel: »Dovolj ti je moja milost. Moč se krepi v slabotnosti.« Zato se bom zelo rad ponašal s svojo šibkostjo, da bi se v meni naselila Kristusova moč. Vesel sem torej slabotnosti, žalitev, potreb, preganjanj in stisk za Kristusa. Kajti močan sem tedaj, ko sem slaboten.
EVANGELIJ
Lk 4,18
Aleluja
Aleluja. Duh Gospodov je nad menoj. Poslal me je, da prinesem blagovest ubogim. Aleluja.
Kristusa rojaki niso sprejeli
Iz svetega evangelija po Marku (Mr 6,1-6)
Tisti čas je Jezus prišel v svoj domači kraj. Spremljali so ga njegovi učenci. Ko je prišla sobota, je začel učiti v shodnici. Mnogi, ki so ga poslušali, so začudeni govorili: »Od kod njemu to? Kakšna je ta modrost, ki mu je dana? In kakšna mogočna dela se godijo po njegovih rokah! Ali ni to tisti tesar, sin Marije in brat Jakoba, Jozéja, Juda in Simona? Mar njegove sestre niso tu, pri nas?« In spotikali so se nad njim. Jezus pa jim je govóril: »Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju, pri svojih sorodnikih in v svoji hiši.« In ni mogel tam storiti nobenega mogočnega dela, samo na nekaj bolnikov je polóžil roke in jih ozdravil. In čudil se je njihovi neveri.
Vir: Hozana.si
Pridiga
Jezus v domačem kraju
Ko je Jezus nekoč prišel v domači kraj, v Nazaret, je v soboto šel v shodnico in spregovoril rojakom. Poslušalci so se takoj razdeli v dva tabora. Evangelist Marko je zapisal, da so ga nekateri navdušeno poslušali in se čudili, od kod mu modrost in moč, da dela izredne stvari. Nevoščljivcev pa ni zanimala Jezusova modrost, ampak so hiteli dokazovati, da on, kot tesarjev sin, ni nič posebnega, temveč je le eden izmed njih, nikakor pa ne prerok, ki bi jim imel kaj važnega povedati. Jezusa so s svojimi zavistmi pripombami onemogočili, da ni mogel storiti ničesar omembe vrednega.
Nekaj podobnega kot Jezus je leta 597 pred Kristusom doživel prerok Ezekijel. Tega leta, ko je Judom za vsega tri mesece vladal osemnajstletni kralj Jojahin, so Babilonci pod poveljstvom svojega kralja Nebukadnezarja izvedli prvo deportacijo Judov. Nebukadnezar je v izgnanstvo odpeljal kralja Joahina, njegovo mater in njegove žene, kovače in ključavničarje ter vse za boj sposobne može in fante. Knjiga kraljev piše, da je doma, v Judeji, ostala le peščina najbolj revnih ljudi na podeželju. V prvem berilu smo brali, da je Bog pred vdorom Babiloncev svojemu ljudstvu poslal preroka Ezekijela. Bog preroku ni napovedal lahkega dela. Rekel mu je: Pošiljam te k Izraelovim sinovom, ki so se mi uprli. Ti ljudje so trmastega obraza in predrznega srca. Skupaj z ljudstvom je moral v izgnanstvo tudi prerok Ezekijel. Če je bil Ezekijel pred izgnanstvom poklican, da z jasno besedo opozarja na zlo, ki so ga skupaj z ljudstvom počeli judovski verski prvaki ter kralji Manase, Amon, Joahaz in Jojakim, je v izgnanstvu svoje rojake tolažil, in jim v urah, ko so ponižani in v pomanjkanju jokali ob babilonskih rekah, oznanjal odrešenjsko upanje.
Trojna naloga Ezekijela in Jezusa
Tako Ezekijel kot Jezus sta imela trojno nalogo. Prva je bila v tem, da sta pred nacionalno polomijo odločno in brez olepševanja bičala grehe svojega ljudstva in še posebej judovskega verskega in političnega vodstva. Iz tega je sledila njuna druga naloga: klicanje k spreobrnjenju in pokori, ker bo sicer sledila katastrofa. Do spreobrnjenja žal ni prišlo, zato je bilo nujno še tretje poslanstvo.
Ezekijel in Jezus sta svojim rojakom v stanju narodne tragedije, to pa sta bili babilonsko izgnanstvo in pozneje rimska okupacija, prinašala odrešenjsko upanje. Ko so bili potolčeni in strti, Jezus in preroki niso obljubljali političnih rešitev, kar so mnogi pričakovali. Tako preroki kot Jezus so namreč izhajali iz teologije zgodovine, ki nam pove, da v padlem svetu eno slabo in krivično oblast vedno zamenja druga, morda še slabša. Le redko kdaj je drugače. In če je, se stanje reda, miru in pravice hitro preobrne v svoje nasprotje. Zato je naše pričakovanje, da bomo nekega dne dobili oblast, s katero bomo v celoti zadovoljni, nerealno.
Padli svet vodijo padli ljudje; nikoli ne bo drugače, kajti linearni napredek ni možen. Svet pada iz ene krize v drugo. Skupaj z njim bomo do konca časov trpeli porodne bolečine, pravi sv. Pavel. Nobena politika tega dejstva ne more preobrniti.
To je razlog, zakaj se preroško oznanilo o odrešenju nikoli ne nanaša na nobeno politično vizijo, ki bi obetala trajno rešitev družbenih protislovij, ali obljubljala družbeni red, ki bi izkoreninil korupcijo in izkoriščanje in bil pravičen do vseh. K tem ciljem sicer stremimo, se zanje prizadevamo, jih občasno in deloma tudi dosegamo, vendar odrešitve znotraj tega sveta ni mogoče doseči. Komunistična utopija to obljublja že dvesto let in si v imenu te prazne obljube jemlje pravico do vladanja. Nastopi prerokov in pozneje Jezusa pa izpričujejo zgodovinski in teološki realizem in resnicoljubnost.
Temeljni problem sveta je greh
Zakaj se torej preroki in Jezus prednostno ne posvečajo ne političnim ne družbenim temam? Ker se zavedajo, da je temeljni problem sveta greh. Ta je tisti, ki ruši posameznika, zakonsko skupnost, družino in družbo, zato nas Jezus usmerja k odrešitvi od greha, k temu, da bi človek, ki se odpre Bogu, postal dober ter bolj in bolj Božja podoba. Ni namreč naš najvišji cilj družbeno blagostanje, čeprav si to želimo, ampak to, da postanemo dobri. Kajti samo duša, napolnjena z ljubeznijo, občuti poln smisel svojega bivanja. Zunanje razmere, prilične ali slabe, pri tem niso odločilne. Zato naj svojih duš ne polnimo s politiko in politikanti, naj nas njihove slabe in pristranske odločitve ne spravljajo ob živce. Ne politika ne politiki niso smisel našega življenja. Zmanjšamo delež svojega interesa zanje. Ne zato, ker bi jih ne potrebovali, pač pa zato, ker se njihove naloge nahajajo na mejah tega sveta, človek pa gleda prek vidnega v neskončnost, v večnost, hrepeni po Bogu, kar je najgloblje od vseh hrepenenj.
Seveda se moramo truditi za urejeno družbo in pri tem na najboljši možni način sodelovati, iti na volitve, se družbeno angažirati, a naše srce naj bo prednostno pri Bogu. Lahko je sicer težko, a če v težkih razmerah živimo v povezanosti z Bogom, ostajamo trdni, ker vemo, da ne živimo v prazno.
Prerok kaže v pravo smer, v izgrajevanje Božje podobe v nas
V drugem berilu smo slišali sv. Pavla, ki je zase rekel, da mu je bil dan trn v meso, ki se ga ni mogel rešiti, temveč ga je trpinčil vse življenje. A to ga ni spravljalo v obup in jezo. Svojega problema, svojega trna, nam ni opisal, reševal pa ga je tako, da si je neprenehoma ponavljal: Gospod, dovolj mi je tvoja milost. Ker si z menoj, sem tudi v slabosti in v pomanjkanju močan.
Prerok je torej tu za to, da kaže v pravo smer, v izgrajevanje Božje podobe v nas. In prav za to namreč gre v našem življenju, ne pa za prestiž, moč in oblast. Prerok nas torej usmerja prek zemeljskih resničnosti. Nasprotno pa nas svet ne pusti iti čez, prek, k Bogu, ampak nas zadržuje tu, v materialnem svetu, in nam prek reklam nizkotno vsiljuje golo uživanje, namesto lepote pa nas hrani s trivialnostjo in praznim glamurjem. Vladarji tega sveta bi nas radi strpali v nakupovalne centre, zato v njih razvijajo primitivne in neavtentične rituale, da bi ta nora okolja postala naša intimna potreba. Interes kapitala se ne meni za pristno hrepenenje naših duš. V »babilonu« BTC-ja in podobnih okoljih nas na trenutke surovo preseka slutnja kaosa, nesmisla in minljivosti.
Ko poslušamo preroka, se zavemo, da polnega smisla in odrešenja od vsega hudega in strahov ne moremo doseči v zemeljskem življenju. Odrešenje nam je prihranjeno za večnost, ko bomo v moči Kristusovega vstajenja prešli prag smrti. Vse kar doživljamo pred pragom smrti, pa naj imamo v življenju še toliko sreče in dobrin, je zaznamovano z telesnimi in duševnimi bolečinami. To vemo vsi ljudje vseh časov. Tudi če kdo nima vere, da ga bo Kristus prenesel prek brezna smrti, po tem hrepeni. Prav to hrepenenje pa nas dela ljudi, v tem se razlikujemo od vseh drugih živih bitij.
To pa z drugo besedo pomeni, da vsi ljudje čakamo na besedo preroka. Vsi želimo, da bi nam nekdo oznanil resnico in tisto ultimativno upanje, ki ga ne more zatreti nobena nesreča več. Prav to je razlog, zakaj Bog opogumlja preroka Ezekijela, naj kljub nasprotovanjem izvrši svoje poslanstvo. Sam prerok je namreč podvomil v smisel svojega oznanjevanja. Mislil si je, zakaj naj bi svojemu ljudstvu govoril o Bogu, če pa so tako samozadostni in trmasti. Vendar je Bog Ezekijela odvrnil od teh samouničevalnih misli in mu dal jasno vedeti, kako pomembno je njegovo poslanstvo.
Rekel mu je: Naj te ti uporniki poslušajo ali ne, naj vendar spoznajo, da je prerok med njimi. Prerok se torej ne sme bati zavrnitve, ker ni on tisti, ki naj bi ocenil, kdaj je njegova beseda učinkovita in kdaj ne. Prerokova učinkovitost je skrivnost, stvar milosti, zato ni na njem, da bi moral vedeti, kdaj se kdo odpre Bogu in poboljša svoje življenje. Prerok naj obilno seje tako opomine kot besede upanja, čas in kakovost žetve pa naj prepusti Bogu.
Kdo v našem času, če sploh kdo, opravlja preroško službo?
Po vsem tem, kar smo rekli, sledi logično vprašanje, kdo v našem času, če sploh kdo, opravlja preroško službo. Ezekijel in zgodovinski Jezus sta preteklost. Ali nas je Bog pustil brez preroka, brez tako usodnega Božjega glasu, ki bi prevetril naša dejanja in misli in nas usmeril k bistvu, k izčiščevanju Božje podobe v nas, k temu, da bi hotenje – postati dober, postati božji – postavili za cilj svojega življenja.
Za nas katoličane ni nobenega dvoma, da je polnost preroške službe zaupana Petrovemu nasledniku – papežu. Ves katoliški svet, pa tudi mnogi drugi iskreno misleči se ozirajo v sv. očeta.
Po krstu in birmi, ko smo prejeli dar Svetega Duha, je delež preroškega službe prišel na vsakega krščenca; poln delež preroške službe pa je dan Petrovemu nasledniku in zboru škofov, naslednikov apostolov.
Kritike, ki z vseh strani, cerkvenih in civilnih, letijo na sedanjega papeža Frančiška nas begajo. Tudi starozavezne preroke so eni hvalili, drugi pa preganjali.
Ne ukvarjajmo se s kritikami na račun papeža, ne tehtajmo ali so pravilne ali ne. On nas vodi v pravo smer, k Bogu, ki je najvišji in zadnji cilj našega življenja. Papež Frančišek je najbolj vidni svetilnik, ki v tem podivjanem svetu varuje življenje od naravnega spočetja do naravne smrti.
Glejmo sv. očeta in ga poslušajmo. To nam oznanja današnja Božja beseda. Zato naj ponovim naročilo, ki ga je Bog dal preroku Ezekijelu: Naj poslušajo ali ne – kajti uporna hiša so – vendar naj spoznajo, da je prerok med njimi.
Milan Knep, duhovnik