Poslanstvo angleška travica, dopust kot delo in nehvaležni mladi
Kako izgubiti čas, denar, energijo in ... tudi otroke s pomočjo angleške travice in gradnje vikendov. Še mnogo drugih načinov je. Tale je bil bolj moderen pred leti.
Slovenci smo delaven narod. Na to smo ponosni. Radi delamo in ne sedimo križem rok. Tudi težko prenašamo človeka, ki brezdelno poseda ali bognedaj, poležava. Med vikendi - tudi v nedeljo, prazniki in počitnicami ne moremo kar tako sedeti - brez dela.
Poslanstvo angleška travica
Možje si velikokrat zadajo za življenjsko poslanstvo, da bodo imeli okoli hiše in tudi okoli vikenda, če ga imajo, tako imenovano angleško travico. Projekt ni kar tako. Je zahteven in - k sreči - nikoli dokončana zgodba. Za Slovence je namreč zelo pomembno, da je dejavnost permanentna, da se lahko stalno nekaj dela. Dober primer za to je košnja trave. Trava namreč stalno raste in nikoli ni videti dovolj enakomerna - vedno kakšna bilka štrli ven. Tudi robovi nikoli niso dovolj lepo urejeni.
Vzdrževanje nivoja “angleškosti” travice zahteva kar nekaj tehnične opreme – brnečih strojčkov, ki jih je najprej treba kupiti (že nakupovanje je svojevrsten užitek!), vzdrževati, servisirati in hraniti. Poleg vsega tega pa nam omogočajo, da se ne navadimo preveč na mir, kar v nas pravzaprav spodbudi nemir. Če imamo srečo, da smo hišo ali vikend postavili v naselju, strojčki brnijo neprestano. Zdaj se spomni kositi ta, zdaj oni sosed.
Koliko energije, koliko denarja in - še najbolj pomembno - koliko zapravljenih priložnosti za “biti z” - otroki, ženo, … se skriva v pripadajočih hiškah in (morda sedaj že bivših) angleških travicah!
Angleška travica je, kot pove že ime, doma v Angliji, kjer (skoraj) vsak dan na rahlo dežuje in travo lepo zaliva. V Sloveniji ne, zato je treba pogruntati še sistem zalivanja, da poleti ohrani svojo zelenost.
Angleška travica zahteva tudi stalno borbo s sovražnikom - z nadležnim plevelom. Plevel je pa seveda vse kar ni točno ta trava, ki smo jo posejali. Sploh pa ni trava regrat, ki ga kakšni čudaki spomladi jedo kot solato.
Borba s plevelom je strokovno zahtevna. Za manj ekološko zavedne namreč zahteva dokaj ekspertnega znanja na področju agrarne farmacije – evo kako pomembno je vseživljenjsko učenje – kar pomeni, da je treba strokovno aplicirati zatiralce plevela. Za bolj ekološko zavedne pa je borba s plevelom časovno potratna, ker ga je treba redno ročno odstranjevati. Kar pa človeka pomirja.
Dopust – delo za celo družino
Pred leti - bolj kot danes - so ljudje po pokrajini gradili vikende ali pa obnavljali propadajoče kmetije, na katerih se bodo lahko oddahnili in spočili od napornega delavnika v mestu. A izkazalo se je, da je vikend le postal le nova priložnost za garanje.
Moški so tako v gradnji vikenda, v mirnem okolju narave, našli nove in nove izzive in razloge za delo: betoniranje škarpe, tlakovanje dovozne poti in potk, gradnja kurišča za čevapčiče, gradnja kakšne garaže za “lepotca”, pa še barake za drva in še ene za orodje.
Opazujte vikende. Mnogim se že od zunaj vidi, da se je generacija graditeljev poslovila s tega sveta, njihovi potomci pa vikendov ne marajo.
Ženske so med gradnjo seveda pomagale pri mešalcu, pospravljale po gradbišču, čistile, kuhale. Skratka, nikakor niso bile brez dela. Se tudi ni spodobilo.
Tudi otroci so morali poprijeti za delo na gradbišču, a so se najraje izmuznili, če so se le mogli. In se sami igrali v kakšnem kotu. Ata in mama sta pa bila pravzaprav vesela, da ju otroci niso motili pri delu. Saj morajo otroci vendar razumeti, da ni časa za igro, pohajkovanje in brezplodne pogovore – ko pa je vendar okoli vikenda toliko dela!
Ko je bil vikend in vse kar je bilo treba, narejeno, je bilo treba seveda vse to redno vzdrževati, vsaj zračiti in čistiti. Prah se tudi v naravi prav rad nabira, les je treba barvati, trava in plevel pa tudi stalno rasteta. Tako imamo razlog, da vikend, ko je narejen, redno obiskujemo. Le otroci so vedno bolj nergali, ko smo jim omenimo, da gremo na vikend. Ko pa so zrastejo v najstnike in postali uporniki, na vikend preprosto niso več hoteli prihajati.
Gre nam sicer na živce, ker otroci na vikend sploh ne pridejo več. Pravijo, da ga ne marajo niti videti. Pravzaprav ga sovražijo.
In ko je vse narejeno …
… in če le imamo denar, se spomnimo novega projekta: vikend na morju, če je bil prvi v hribovju ali v hribovju, če je bil prvi na morju. Tako se zgodba ponovi. Pred nami se odprejo povsem novi horizonti.
Otroci medtem, hvala Bogu, odrastejo in nas ne nadlegujejo več s tem, da bi se igrali z njimi, da bi se pogovarjali o življenjsko pomembnih rečeh ali pa le brezdelno pohajkovali po naravi. Gre nam sicer na živce, da na vikend ne prihajajo več. Pravijo celo, da ga ne marajo niti videti, v bistvu ga sovražijo. Mi smo pa tako garali, da bi nam bilo vsem skupaj lepo preživljati čas v naravnem okolju. Nehvaležna mladina!
Opazujte vikende. Mnogim se že od zunaj vidi, da se je generacija graditeljev poslovila s tega sveta, njihovi potomci pa vikendov ne marajo, ker jih spominjajo na mladost, kupcev – razen na elitnih lokacijah – pa vikendi ne zanimajo.
Koliko energije, koliko denarja in - še najbolj pomembno - koliko zapravljenih priložnosti za “biti z” - otroki, ženo, … se skriva v pripadajočih hiškah in (morda sedaj že bivših) angleških travicah!
Foto: Barry D from Pixabay (hiša z angleško travo), Aleš Čerin (vikendi v Halozah)
Generacije rojene med 1940 in 1960 ni znala mnogo drugega kot gradili in obnavljali: vse za boljši jutri otrok in vnukov. Generacije rojene med 1960 in 1990 je privzela delovne navade staršev: imeti lepo hišo, urejen vrt, vikend; biti uspešen v službi: za boljši jutri zase in za otroke. Generacije rojene po 1990 boljši jutri že imajo; hodijo na potovanja, uživajo v pridelkih svojih staršev in starih staršev, mnogo pa jih nima partnerjev in/ali otrok: niso srečni, saj živijo v strahu da ni boljšega jutri in s slabo vestjo ker nam dobro že sedaj.