Oče upognjen
Opazovala sva družino na sprehodu, sam sem si jo vzel za prispodobo sodobne slovenske družine in razmišljal o pomenu potrditve fanta s strani očeta.
Pred leti sva se sprehajala z ženo po gozdu in srečala družino – oče in mama v poznih tridesetih, hčerka – kakih 12 let, sin kakih 8. Prav ste prebrali, srečala sva družino, ki se je sprehajala po gozdu. To je danes kar velika redkost, namreč da oče in mama odtrgata od ekranov otroke in jih odpeljeta v gozd. Po navadi srečujeva le posameznike ali pare s psi – pogosto z več psi, tudi s štirimi psi. Ali pa tekače.
Situacija: Upognjen oče in pokončna mama
Hodili so pred nama – kakih 20 m – ravno tako hitro kot midva, tako, da sem jih lahko s pogledom spremljal le od daleč in še to samo kakih 15 minut. Pogovora nisem slišal. Ne vem kaj mi je, a odkar se ukvarjam z zakonci, družinami, bolj opazim odnose med ljudmi. Tudi preko telesne govorice.
Pri tej družini mi je najprej padla v oči razlika v drži telesa – med mamo in očetom. Mama je držala hčerko za roko, hodila je pokončno, samozavestno – kako naj rečem – z nekakšno odločnostjo in vedrino. S hčerko sta se v miru nekaj menili.
Oče pa je hodil sključen v grbo, nič ga ni zanimalo, s pogledom v tla, … v svojih mislih. Upognjen. Dajal mi je občutek skoraj zlomljenega človeka. Fant je pa kot zmeden “satelit” tekal okoli, nekaj metrov za vsemi, metal palice, stikal za gobami, … in verbalno silil v očeta, da bi vendarle vzbudil njegovo pozornost. Do takrat, ko so se naše poti ločile, mu ni uspelo vzbuditi očetovega zanimanja
Zdeli so se mi simbolna prispodoba današnje družine
V tej družini, v teh nekaj minutah naše skupne poti, sem zaznal prispodobo današnje slovenske družine. Videl sem samozavestno žensko, ki se zaveda svojega žensko-materinskega poslanstva, ki radost bivanja kot ženska jasno ter z vso predanostjo – simbolno izraženo celo v drži telesa – predaja naprej. Hčerki. Hvala Bogu, da je tako!
Videl sem upognjenega moškega, ki se ne zaveda trenutka v katerem je, ki živi v svetu - morda, ugibam! - svojega trenutnega projekta. Lahko povsem nepomembnega. Dogajanje v družini ga ne zanima. On je “drugje” in svojega moško-očetovskega poslanstva ne opravlja. Sinu že s telesno govorico predaja držo upognjenega človeka. Sin od očeta ne dobi občudovanja, ne dobi potrditve in ne spoštovanja v obliki ‘opazil sem te’. Ne dobi niti potrditve, da je daleč vrgel palico, pravzaprav ne dobi nobenega odziva. Le ignoranco ali po domače: nisi vreden, da te pes “poščije”. Najhuje. Ignoranca je v odnosih nekaj najhujšega.
Občuduj me, bodi ponosen name!
Fantje, že ti prav ta mali, si želijo, da jih oče, ne le mama – mama občuduje prevečkrat, pretirano in za “vsako figo” – spoštuje, občuduje, da je nanje ponosen, da jih spodbuja, je navdušen, da jim je blizu, jih potrjuje.
Če tega ni, fantje občutijo lakoto po očetu. Občutijo “luknjo”. Luknja pa vedno “izraža potrebo” po tem, da se napolni. In luknja se vedno napolni. Ne z dobrim. Nekje sem prebral, da se taka luknja napolni z demoni: z dvomi in strahovi, z nezaupanjem, s cinizmom.
A fantek ne bo nehal “metati palice”, ne bo nehal vzbujati pozornost, ne bo nehal “zbujati” očeta, … To bo počel na vedno bolj deviantne in uničujoče načine. Če bo treba, bo to počel na nezakonit način in na koncu si bo poiskal “očeta” v tolpi.
Ali pa se bo ‘zaprl v ekran’, v svet igric, kjer bo kot virtualni junak dobival potrditve v obliki točk in vzpenjanja v hierarhiji namišljenega sveta. Ali pa bo odšel v svet pornografije in deviantne spolnosti. Kjer bo dobival potrditev.
V manj črnem scenariju pa bo postal poslovni moški, poln denarja in nakopičenih stvari, obkrožen z mnogimi dekleti. Še vedno bo “metal palice”, razkazoval moč. Da bi ga oče vendarle opazil.
Upanje je!
Upam, da bo slovenski, evropski moški počasi prišel “k sebi”, pravzaprav k Bogu. Da se bo začel zgledovati po Nebeškem Očetu, ki je ob krstu potrdil Sina - Jezusa, ko je bilo treba - preden je začel z javnim delovanjem: In glej, glas iz nebes je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin (ali moj Sin, Ljubljeni) nad katerim imam veselje.« (Mt 3,17)
Če je še Božji sin potreboval potrditev od Očeta, jo toliko bolj potrebujejo naši fantje. Pa je pogosto ne dobijo od nas in jo iščejo drugje.
Če bo treba, bo to počel na nezakonit način in na koncu si bo poiskal “očeta” v tolpi ali pa se bo ‘zaprl v ekran’, v svet igric, kjer bo kot virtualni junak dobival potrditve v obliki točk in vzpenjanja v hierarhiji namišljenega sveta. Ali pa bo odšel v svet pornografije in deviantne spolnosti. Kjer bo dobival potrditev.
Bog daj, da bi očetje, tako kot Nebeški Oče, sinovom povedali – z vsem kar so – z besedami, dejanji in tudi z držo telesa, da so fantje ljubljeni, da fantje zmorejo, da imajo kot očetje nad njimi veselje. Da bodo ti mladi fantje slišali kaj pomeni biti moški ustvarjen po Božji podobi in podobnosti in kaj to pomeni za fanta.
Brez ženske bo težko.
Bo pa težko brez podpore ženske. Ker moški preprosto ne opazi, ženska pa. Ženska je ključ do odnosa.
Bog daj, da bo mama tega fantka opazila moževo upognjenost, uvidela fantkovo “luknjo” in oboje vzročno povezala.
Bog daj, da bo to, kar je opazila, izrekla – pravzaprav izrekala – vztrajno in ljubeče. In obenem dopuščala, da moški kaj naredi - pač po moško. Četudi ji ne bo všeč.
In Bog daj, da bo mož dovolj ponižen (Ponižni vidijo, veselijo se. (Ps 69,33)), da bo ženo poslušal ter tudi sam uvidel svojo upognjenost in možne posledice za fanta, ki bo enkrat postal mož. Upam da ne upognjen.
Foto: Daiga Ellaby, Unsplash