Ne priznavam avtoritete. In napuh vsevednosti.
Nisi sposoben razumeti bolezni, ne poznaš osnov fiziologije, niti procesov v svojem telesu, pa vseeno pametuješ zdravniku, ki te zdravi. Kaj se dogaja?
December 2019. Ležim s sepso ob levkemiji (AML) na intenzivnem oddelku Kliničnega oddelka za hematologijo v Kliničnem centru.
Na intenzivnem oddelku se stvari dogajajo intenzivno in tako sem – hvala Bogu – po nekaj dneh intenzivnega in strokovnega zdravljenja z množico antibiotikov in potem, ko so se mi po kemoterapiji “vrnili” levkociti, intenzivni oddelek lahko zapustil. Sem pa med zdravljenje opazil zanimivo situacijo.
Vem več kot zdravnik
Predstavljajte si, da dva metra stran od vas leži moški, star kakih štiridesetih let, in hrope zaradi dihalne stiske – najbrž zaradi virusne pljučnice. Priključen je na dihalni aparat. Ni mu lahko.
Na intenzivnem oddelku za vse potrebe pacientov skrbijo medicinske sestre in medicinski tehniki – tudi recimo za odvajanje vseh mogočih telesnih tekočin, da sem zelo nazoren.
Vseeno je bil mož toliko pri sebi, da je od zdravnikov na glas zahteval zdravljenje na njegov način – s sodo bikarbono in z javorovim sirupom.
Predstavljate si, mož je imel smrtno nevarno hematološko bolezen (najverjetneje je imel kakšno levkemijo), bil na intenzivnem oddelku popolnoma odvisen od medicinskega osebja, pojma nima o zdravljenju – niti osnovne bolezni ne, kaj šele smrtno nevarnih zapletov …, pa vseeno poučuje zdravnika, ki rešuje življenje - njemu in še mnogim. Že kakih 30 let.
Torej, nisi sposoben razumeti bolezni, ne poznaš niti osnov fiziologije in patofiziologije, niti procesov v svojem telesu, si pa na kakšni internetni strani (ta mož konkretno TULE) prebral mnenje čudaškega “stručkota” in sedaj pametuješ zdravnikom, kako naj te zdravijo.
Kaj se dogaja? Dvoje stvari.
Ne priznavam avtoritete!
Prvič, ne priznavamo nobene avtoritete. V tem konkretnem primeru moški ne priznava avtoritete zdravnika, ki se že kakih trideset let ukvarja prav z boleznijo, kakršno ima on, o njej stalno študira in se v praksi srečuje z vsemi mogočimi primeri. Skratka, zdravnik, poln znanja in prakse, nima pojma, ti, ki nisi sposoben razumeti niti osnov, nimaš nobene prakse, ne moreš imeti kritične presoje, prebral pa si dva čudaška članka in zdaj veš, kako naj poteka tvoje zdravljenje.
Pravzaprav kar na splošno ne priznavamo avtoritete. Mnogim je nikoli ni bilo treba. Ker je v življenju niso imeli ob sebi. Ni bilo niti avtoritete Boga, niti avtoritete očeta, ki bi povedal, kaj je prav, kaj narobe in bi ga morali poslušati. Niti ni bilo drugih avtoritet, zato smo se navadili biti sami sebi avtoriteta. Mame so - nič krive, taka je njihova narava, pogosto zaradi odsotnosti očeta iz teh ali onih razlogov - vzgajale za srečo, za imeti se fajn, ne za delati prav, kot pravi Vesna Vuk Godina.
Tako mnogi danes delajo, kar je njim fajn, če jim pa ni fajn, nehajo delati tisto stvar, četudi je prav. Ker ne poznajo koncepta avtoritete, zanje seveda tudi vlada ni nobena avtoriteta. Noben zdravnik. Morda kakšen šaman, ki mu jaz pripišem avtoriteto.
Napuh vsevednosti ali Dunning-Krugerjev efekt
Druga stvar pa je Dunning-Krugerjev efekt. Kaj je to? Dunning-Krugerjev efekt je v psihologiji kognitivna (spoznavna) pristranskost, v kateri ljudje z nizko sposobnostjo precenjujejo sami sebe, kar se kaže v obliki slabih odločitev. Zaradi nizke sposobnosti so ljudje nesposobni spoznati svoje napačne odločitve in ravnanja. Tako nesposobni trpijo za kompleksom navidezne večvrednosti, zanimivo pa je, da se dogaja tudi obratno: da sposobni svoje sposobnosti podcenjujejo.
Zdi se, da je Dunning-Krugerjev efekt zaznati v znatni množici državljanov, ki so v epidemiji COVIDa-19 nenadoma ugotovili, da veliko vedo o virusih, še posebej o koronavirusih, pa o sposobnosti prenašanja virusov s človeka na človeka pa o možnostih prekuženja populacije …, in ugotovili, da je COVID-19 navadna “gripca”.
Odlično je Dunning-Krugerjev efekt opisal in grafično prikazal psiholog dr. Kristijan Musek Lešnik* v zapisu z naslovom ‘Manj kot butelj ve, bolj prepričan je v svoj prav’: “Včasih človek osuplo in z odprtimi usti spremlja javne nastope in zapise nekaterih ljudi, ki se kot največji nadstrokovnjaki spoznajo na skorajda vse ... potem odmaje z glavo rekoč "ojej, spet sta Dunning in Kruger na delu" in otožno spremlja, kako lep del širše in medijske javnosti te iste namišljene vseznalce in njihove nebuloze sprejema kot skorajda suho zlato in jim daje v resnih debatah mesto, ki jim ne pripada.”
Več o Dunning-Krugerjevem efektu na blogu dr. Kristijana Museka Lešnika.
Dodano 5. februarja 2024: Slavni John Cleese iz skupine Monty Python govori o neumnosti in omenja Dunninga in Krugerja.
Rešitev?
Ne vidim lahke in hitre rešitve. Morda je rešitev – tako kot vedno – le na ravni posameznika ali kot pravi dr. Andrej Perko: “Rešitev je vedno samo v mikrokozmosu lastne družine in lastnega življenja. Potem lahko s svojim zgledom vplivamo na ljudi okrog sebe.” Gre torej za osebno odločitev za ponižno držo v slogu: “Ne vem vsega,” ali še bolje: “Ne vem veliko oziroma ne vem skoraj nič.”
Dr. Anton Stres je o ponižnosti dobro pisal v tedniku Družina in zapisal takole: “Prava ponižnost zahteva, da smo pošteni do sebe in drugih in se zavedamo svojih omejenosti ter jih znamo sprejeti.” Tudi omejenosti na področju znanja s področja zdravljenja bolezni.
Ali kot je rekel Jordan B. Peterson v knjigi 12 pravil za življenje – Protistrup za kaos: “Domnevajte, da oseba, ki jo poslušate, morda ve nekaj, česar vi ne.”
Zahvala dr. Kristijanu Museku Lešniku za opis in graf Dunning-Krugerjev efekta. Objavljeno z dovoljenjem (vir).
Foto: Tung Nguyen, Pixabay (zdravnik), nabil boukala, Unsplash (javorov sirup)