Kreativirani, animirani in ... demotivirani

Vodimo jih v kreativne delavnice, ne pustimo jim "praznega časa", stalno jih nekaj animiramo. Na koncu imamo demotivirane najstnike.

Biti dedek je lepo. Po navadi sem vesel, če dobim – pa magari sredi delovnega dne – za kakšno uro v varstvo kakega vnučka.

Zadnjič sem dobil za paziti ta malega vnuka, starega okoli 16 mesecev. Sem imel sicer delo, kar pri meni pomeni nekaj malega razmišljanja in škrebljanje po tipkovnici računalnika.

Mali je radoveden kot strela in kot dobro opremljen dedek – tudi stari starši smo v teh časih opremljeni s škatlo igrač – sem ga odnesel k tej škatli. Mali je takoj potegnil ven plišastega kužka-lutko in se zatopil v igro. Kakih 20 minut ga je vlačil okoli, se veselo igral z njim in tudi druge igrače je uporabil. Sam sem dva metra stran medtem škrebljal po tipkovnici. Pa mi ga je kdaj prinesel pokazat, malo sva se pohecala in mali mi je začel siliti v naročje.

Želel sem še naprej delati, prijel sem vnučka in ga odnesel nazaj do škatle. Že je zagledal drugo igračo, se spet zatopil v igro in pozabil name. Kot da je bil v svojem svetu. Dal sem mu mir in se tudi sam zatopil v škrebljanje po tipkovnici …

Po dobri uri se je mali igre naveličal, oblekla sva se in šla ven na dolg sprehod ob potoku, kjer je užival pri metanju kamnov in paličic v vodo. Ko sva se po kaki uri vrnila, je bil tako utrujen, da je po nekaj minutah in dveh odstavkih moje monotono-pripovedovane-izmišljene pravljice lepo zaspal. Brez težav in brez “drame”.

Napolniti ves čas

Ko gredo otroci v šolo, se nam zdi, da jim moramo starši napolniti ves čas, kar jim ga ostane med šolo in spanjem. Da se seveda razvijejo v vse smeri, jih vodimo na razne športne treninge (ker tekanje po travniku za hišo seveda ni dovolj), pa obvezno v glasbeno šolo (kako pa naj otrok preživi brez vsaj nižje glasbene), kakšen tečaj nemščine (angleščina bo v šoli prav kmalu) in seveda – da si razvije kreativnost – v ustvarjalne delavnice.

Po vseh teh popoldanskih dejavnostih je na vrsti še učenje za šolo, vaja inštrumenta, ponavljanje jezika. Starši kar naenkrat nismo več starši, pač pa taksisti, ki po cele dneve razvažamo otroke okoli po dejavnostih. In pri vsem tem živčnem razvažanju otroke komaj kaj vidimo, komaj kaj se lahko pogovorimo z njimi. Časa za brezskrbno igro pa otrok, četudi šele šolar, sploh nima več. Prav tako nima niti časa za kaj postoriti doma.

Zdi se mi, da se starši (in stari starši prav tako) vse preveč vtikamo v dejavnosti otrok. Kot da je čas, ki ga otrok preživi sam s seboj, “samo” v družbi z bratcem, sestrico ali v družbi sovrstnika z ulice, nekakovostno preživet čas. No, saj se otroci na ulici pravzaprav sploh ne družijo več …

Odrasli – se mi zdi – smo prepričani, da moramo stalno drezati v otroka, ga nekako zaposliti in ga pri njegovih dejavnostih usmerjati. Tega se otrok navadi in se seveda zanaša, da se bo vedno kdo od odraslih igral z njim. Mi seveda ustrežemo in nam preprosto zmanjka še časa za svojega sozakonca.

Sveta ustvarjalnost

Zdi se nam tudi, da moramo otroku pomagati, da je ustvarjalen. Če je otrok ustvarjalen kar sam od sebe, ne šteje. Mi ga moramo usmerjati in to v tiste vrste ustvarjalnosti, ki mu bodo v življenju pomagale biti uspešen. Na tistih področjih, za katere seveda starši presodimo, da štejejo med uspešne. Velikokrat se odločimo za tiste dejavnosti, za katere smo bili mi sami prikrajšani.

Ustvarjalnost je sicer tista čudežna beseda, ki jo – kot pravi pokojni Bogdan Žorž – pretirano cenimo, pravzaprav že mistificiramo. Zato se tudi tako dobro prodajajo razne ustvarjalne – še bolj strokovno rečeno – kreativne delavnice za otroke.

Starši (ali stari starši) pač redno vozimo otroka nekam v njemu neznano okolje, kjer ga sprejmejo in prevzamejo profesionalni tvorci kreativnosti. Otroku pripravijo vse materiale, mu dajo jasna navodila, kako naj bo ustvarjalen, otrok jim sledi in na koncu delavnice ima izdelek.

Na primer papir, popacan z večbarvnimi odtisi njegovih rok. Vrhunska umetnost, kreativno do konca! In profesionalni tvorci kreativnosti za otrokom tudi vse pospravijo. Ker tak umetnik, kot naš otrok je, se seveda s tako banalnimi rečmi, kot je pospravljanje, pa že ne bo ukvarjal. Sploh pa ne za ta denar!

Animacija: spravljanje otroka k življenju?

Opažam, da odrasli otroke kar naprej motimo pri igri. Če se otrok lepo zatopi v igro, že najdemo kaj – po naši presoji – bolj ustvarjalnega, ga zmotimo in spodbujamo v kaj drugega. Kaj če bi otroke raje pustili pri miru, ko se igrajo? Kdo pa ima rad stalno prigovarjanje, usmerjanje, spodbujanje in “teženje”? Predstavljajte si, da ste zatopljeni v zanimivo delo in vas nekdo pri tem kar naprej moti.

Zdi se nam, da moramo otroke stalno animirati. Kot da je otrok nekakšen “mrtvak”, ki ga je treba spravljati k življenju. Beseda animiranje namreč pride iz latinske besede animo, kar pomeni dati življenje. Otroci pa so pravzaprav polni življenja, aktivni, nekateri napolnjeni s kofeinom (kola pijače vsebujejo kar znatne količine tega psihostimulansa), včasih pravzaprav hiperaktivni.

Kot odgovor na potrebo animiranja otrok se je pojavil poklic “animator otrok”, četudi je njegova vloga pravzaprav ravno obratna: de-animacija, torej pomirjanje otrok, da se sploh lahko kakšna dejavnost izvede.

Pred časom se je pojavila tudi moda praznovanja rojstnih dni v trgovskih centrih ali v lokalih verig s hitro prehrano. Tako se starši za nekaj 100 € znebimo direndaja v svojem stanovanju.

Otroku torej pri praznovanju njegovega praznika, kjer bi se morda želel izkazati pred prijateljčki v svojem domačem okolju, ne omogočimo več “svete ustvarjalnosti”, pač pa ga pošljemo k profesionalcem, da so namesto njega kreativni, da namesto njega vodijo praznovanje njegovega rojstnega dne.

Da bi kreativnost povezovali z otrokovim razmislekom, s prizadevanjem in trdim delom? Da bi naš desetletnik animiral svoje prijateljčke? Ne, to pa ne! Raje plačamo, da je naš otrok animiran, “kreativiran” in kmalu postane – demotiviran. Čez leta pa postane ena največjih tem pri mladostnikih kako jih motivirati. Za karkoli.

Foto: Markus Spiske, Unsplash