Esej o pisanju: izkustvo in pesem
Pred leti sem v reviji Tretji dan našel na ‘Eseje o pisanju: izkustvo in pesem’ avtorja Smiljana Trobiša.
Močno priporočam, da preberete vseh sedem esejev (od strani 33 do 45). (Povezava do celotne revije).
Takole pravi avtor esejev v drugem eseju v poglavju Preprostost pesmi (str. 35): “Vse velike stvari in dobre umetnine so preproste. Vsako stvar se da povedati preprosto, v nekaj reduciranih besedah. Toda pesem mora povedati več, kot bi bilo preprosto povedano bistvo pesmi, ne pa manj. Zato pesnik išče izraz, ki bi bil najbližje resnici, temu, kar se res dogaja v njem. Dobra pesem najiskreneje izrazi pesnikovo najglobljo resnico. Seveda je pesnik sam zaledje svoje umetnine in kolikor zna biti preprost sam, v tolikšni meri bo preprosta tudi njegova pesem. Velja tudi, da kolikor je bogat ustvarjalec, toliko bogastva lahko da v umetnino.”
Nobelovec Rabindranath Tagore pa je napisal takole: “Najdaljša pot te pripelje najbližje k sebi in najtežja je vaja, ki rodi najpreprostejši napev.”
Primer preproste pesmi
Ko bom preplezal najvišjo steno –
sebe,
bom v tihih globinah
odkril
najlepši travnik –
Tebe.*
*Smiljan pravi, da lahko tudi z malo začetnico.
Moj komentar: Ni dovolj, da si samo preprost, tudi pesnik moraš biti, da se iz tako preprostega niza besed rodi tako bogata pesem. Hvala Smiljan za to pesem.
V svetu navadnega pisanja
Zadnji del Tagorejeve misli (najtežja je vaja, ki rodi najpreprostejši napev) in Smiljanova misel “Vsako stvar se da povedati preprosto, v nekaj reduciranih besedah.” veljata tudi za bolj vsakdanje pisanje, kot je pisanje znanstvenih in tehničnih zapisov (v času poklicne kariere sem se ukvarjal tudi z razumljivostjo takih besedil), tudi za novinarske prispevke in celo za bloganje. Morda nam ne uspe, da bi se izrazili le v nekaj besedah, kot pesnik, morda bi bilo pa dovolj nekaj stavkov, nekaj odstavkov. Vsekakor z manj besedne navlake (navlaka = nekoristne, odvečne, stvari).
Opažam, da tudi visoko šolani ljudje težko “vlečemo” bistvo iz obsežnih raziskav, težko le bistveno “spravimo na papir”, zato so besedila težko berljiva, nerazumljiva in brez potrebe preobsežna. Tako pogosto kopičimo nize besed, stavkov, odstavkov, … Saj kdaj besedila morajo biti - zaradi kompleksnosti teme in pomembnosti enoznačnega razumevanja - upravičeno dolga, kar ne pomeni, da morajo biti tudi nerazumljiva.
Sem pristaš tega, da je treba narediti najtežjo vajo, ki vodi v najpreprostejši napev, da je treba prehoditi dolgo pot, bi rekel vsaj malo daljšo pot in narediti besedilo bolj razumljivo.
Očitno je to težko, ker si v modernem svetu ne vzamemo časa za podaljšanje poti, obenem nas pa tega nikoli ni nihče učil. Menim, da bi bilo dobro v procesu šolanja spodbujati in zahtevati “najtežjo vajo”, ki bi vodila v bolj preproste “napeve” in s tem tudi v večjo jasnost izražanja.
Morda bi bilo vredno spodbujati pisanje blogov, poljudnih člankov, osebnega dnevnika, tudi tvitanje. Kaj vem, meni bloganje in tvitanje pomagata.
Sem bil s tem zapisom dovolj preprost in razumljiv?
*Vir: Tretji dan, krščanska revija za duhovnost in kulturo, XLI 2012 7/8, str. 35
Priporočam, da kupite ali si naložite kakšno od Smiljanovih pesniških zbirk. Tule jih najdete (nekatere tudi) v obliki e-knjig (PDF).
Foto: Aleš Čerin