Dobijo še preden si zaželijo in to prekmalu, preveč, prepogosto.

Ali starši še lahko izrečemo kratek in odločen NE, ki bi bil usklajen med možem in ženo?

Predstavljajte si očeta, mamo ali oba, ki svojemu otroku kupita vse kar si zaželi. Ni težko, kajne? Tega je v zadnjih desetletjih veliko. Kar otrok izreče, dobi.

Pogosto pravzaprav dobi še preden izreče. In tako dobi prekmalu, preveč in prepogosto. Da bi le bil srečen! Za one, četudi kratkotrajne, iskrice v “sončkovih” očeh bi starši naredili – kar se velikokrat prevede v kupili – vse. In tudi kupimo. Ne sicer čisto vse, pač pa toliko kot največ zmoremo. Včasih tudi globoko preko meja svojih finančnih zmožnosti.

Kratkotrajne iskrice v očeh

A iskrice v otrokovih očeh so vedno bolj kratkotrajne, sreče na obrazih ni. Otroci zahtevajo več in več, in ko dobijo, niso hvaležni, pač pa nerazpoloženi, nezadovoljni, namrgodeni. In zahtevajo. So kot odvisniki. Stalno dobivanje stvari pač vodi v vedno večjo željo po dobivanju - še več stvari.

Otroke tako skozi otroško dobo navadimo na materialni standard, ki bo najverjetneje v neskladju s tem, kar bodo lahko kadarkoli dosegli s svojim trudom kot odrasli. Otroci pač dosežejo, da dobijo – in to v preobilju – brez truda, brez dela, brez odrekanja, pač pa le z zahtevami in če ne pomaga, s “cmeranjem” in manipuliranjem. Tega se navadijo.

Vemo pa tudi, da obstaja obratna pot, da se lahko odločimo in obrnemo smer – ‘v manj in manj’.

Kaj se s tem naučijo za življenje? Da dobiš, če le zahtevaš, in če ne gre zlahka, se pritožuješ, jokaš, manipuliraš, “nabijaš krivdo” izsiljuješ. Da se stvari dobijo brez odrekanja, brez dela, brez žrtvovanja.

Katere mišice otroku krepimo na tak način? Ali bo vedno v življenju tako? Kdo bo kasneje v življenju stalno in vedno bolj zadovoljeval želje našega “sončka”? Sozakonec? Predstavljajte si, da prideta skupaj dva taka “sončka”, oba z naravnanostjo in s pričakovanji, da bo ‘drugi zadovoljeval moje želje’.

Ukinjanje hrepenenja

Otroku z razvajanjem jemljemo hrepenenje (SSKJ: občutek močne želje po čem). Ukinjanje hrepenenja pa vodi v naravnanost, ki se kaže v ‘vse je brez veze’ in v depresiji.

Zdi se, da ukinjanje hrepenenja do stvari, vodi v pomanjkanje hrepenenja do ljudi. Pogosto se tudi človeka da dobiti takoj, brez truda in vedno več(krat).

Kratek in odločen NE – usklajeno med očetom in mamo

Rešitev? Pomagajo lahko starši. Saj vemo, da pot iz ‘več in več’ lahko vodi v isti smeri v ‘še več in še več’ in da ta začarani krog lahko peljemo v skrajnost. Dokler pač zmoremo.

Vemo pa tudi, da obstaja obratna pot, da se lahko odločimo in obrnemo smer – ‘v manj in manj’.

Vemo, da bi pomagal kratek in odločen NE. Usklajen med očetom in mamo, če ne ne bo pomagal. Spet ta znamenita svetopisemska edinost med možem in ženo (prim. 1 Mz 2,24)! A kaj, ko se nam (pogosteje mamam) začne “trgati srce”, ko naš “sonček” zajoka in se začne – recimo – “metati po tleh” in zahtevati. Če dopustimo, nas “sončki” zlahka zmanipulirajo – tudi enega zakonca proti drugemu.

Starši vemo, da je prav, da se do česarkoli vrednega v življenju pride le s prizadevanjem, vemo, da prizadevanje prinaša zadovoljstvo, vemo, da je to prava pot. A težko je to védenje spraviti v prakso. Zaradi pomanjkanja discipline. Zaradi tega, ker smo bili že mi deležni materialnega – še preden smo si zaželeli, prekmalu, preveč in prepogosto. Ne sicer še v taki meri, a začelo se je – in se sedaj nadaljuje – z nami.

Vrtimo ta začarani krog, kajne? In to vedno hitreje.

Dati vse kar potrebujejo in le malo tega kar hočejo

Saj nam zdrava kmečka pamet pravi, da otroci ne vedo kaj v resnici potrebujejo, zahtevajo pa – pogosto, precej naglas ali zelo opazno. Velikokrat zahtevajo to kar vidijo v reklamah ali pri sovrstnikih in kar v njih spodbudi kakšno čustvo. Saj se zavedamo, da mnogo reklam “pikira” prav na otroke, kajne?

Zato, ker “marketingarji” dobro vedo, da starši želimo otrokom v vsem ustreči in vedo tudi, da starši nimamo ne volje, ne moči, da bi rekli NE. Zato pač kupimo, … in kar kupujemo. Tako začnemo že v zgodnjem otroštvu “futrati nenasitno žival”. Dokler zmoremo.

Na kratko: Otroci ne vedo kaj POTREBUJEJO, vedo samo kaj HOČEJO. Odrasli so odgovorni za to, da jim dajo VSE kar potrebujejo in le MALO tega kar hočejo.

Foto: Aleš Čerin