Da se v stiski človek lahko h komu stisne
Najina izkušnja: "Pomembno je, da se v stiski človek lahko h komu stisne. H komu, ne k čemu. K človeku."
Živimo v času stiske in zmede. V takih časih pomen družine in dobrih odnosov v njej izjemno narašča.
Pomembno je namreč, da se v stiski človek lahko h komu stisne. H komu, ne k čemu. K človeku. Ne le k topli peči – četudi tudi to rahlo pomaga – niti ne sam vase, pač pa v topel objem drugega: mož k ženi, žena k možu, otrok k mami ali k očetu, ostarel človek v toplino objema svojih bližnjih.
Sliši se enostavno, pa vendar je danes sredi negotovosti, strahu in velike razdeljenosti – v skupnosti, v Cerkvi, v narodu, znotraj družin, tudi med zakonci – težko najti toplino bližine. “Peč”, ki naj bi sevala toplino odnosov, se ne “zakuri” kar sama od sebe; pač pa se moramo odločiti, da ogenj prižgemo, da stalno nalagamo drva in poskrbimo, da jih ne zmanjka.
OPOMBA: Ko sem iskal fotografije, sem naletel na najini romanji k Magdaleni Gornik na Goro nad Sodražico in opazil, da sva v pol leta bila oba v manjši in zelo veliki stiski. Obakrat sva v molitvi po tolažbo intuitivno poromala na isti kraj. Obakrat sva si bila opora drug drugemu. Bogu hvala za Marinko.
Verjamem, da nam nebeški Oče omogoča, da lahko “drva” naberemo, da imamo kje “kuriti” in da “vir topline” ne bo nikoli ugasnil. To verjamem zato, ker je nebeški Oče dober, vedno dober (prim. Lk 18,19), saj nam daje, za kar ga prosimo in tudi vé, kaj potrebujemo. Na nas pa je, da naredimo korak: da iščemo Njega, ki je vir dobrega, da trkamo in da Ga prosimo. Tako bomo našli, odprlo se nam bo in bomo prejeli. (prim. Mt 7,7-8). Tudi toplino odnosov med nami.
Bog je v Svetem pismu veliko obljubil. Njegove obljube so zanesljive in so vir upanja zame, za moje. Gre namreč za svetopisemsko upanje, ki je v resnici zanesljivo pričakovanje, da se bo to kar Bog obljubi, zgodilo. To ni le pobožna človeška želja. Zanesljivo pričakovanje imam zato, ker je obljubo izrekel Bog, ki je vsemogočen. Torej imam zanesljivo pričakovanje, da se Božje obljube v praksi uresničijo, četudi so nam sedaj še nejasne in neznane. A ne vemo kdaj se bodo. Niti tega ne vemo, če na tem ali onem svetu.
Situacija – družbena, medosebna – ni dobra, a upanje zajemam iz vere, da je Bogu jasno in znano, kaj se dogaja, da vse “drži v rokah”. In da stiske dopušča nam v dobro. Čeprav morda zdaj še ne morem razumeti, zakaj, imam upanje - zanesljivo pričakovanje, da bo On slabo, ki ga v družbi in v družinah opazujem, obrnil v dobro. Verjamem, da bomo tudi mi Slovenci – tako kot Egiptovski Jožef – lahko takole vzkliknili: “Hoteli ste mi sicer storiti húdo, Bog pa je to obrnil na dobro.” (1 Mz 50,20). Bog namreč vse, celo húdo, obrne v dobro.
Prvič v drugačni obliki objavljeno na spletni strani Družine in Življenja, 25.12.2021 na nedeljo svete družine.
Foto: Aleš Čerin